Ključna beseda: poezija

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Kajti gluhost in molk, nam vrže v obraz Kaminski, nista le gverilska strategija, ampak zločina nad sočlovekom.«

»Vedno sem ujet med dimenzijo brbljavosti, ki jo ljubijo intelektualci, in med obupom nezmožnosti jezika, da izrazi katero koli dimenzijo.«

»Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!«

»Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran.«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Slovenci imajo svojo državo zaradi jezika.«

»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«

»Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«

»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«

»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«

»Spočet v kripovaluti, položen v kriptodepresijo, spal odprtih vek, v strahu za dušo.«

»Od vseh stvari, ki so bile kdaj izrečene o poeziji, je aksiom, da je manj več, name naredil največji in najtrajnejši vtis.«

»Večino teh pesnikov bi rad ponovno prevedel, še posebno Vaska Popo in Ivana V. Lalića, ki sem ju prevajal pred več kot štiridesetimi leti.«

»Igral sem se na ulici. Šla sem v stanovanje po vodo, kjer so mama in naši sosedje poslušali radio. Rekli so: 'Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«

»Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«

»da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«

»Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede.«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«

»De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … «

»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … «

»Naša ideja je, da bi poezijo prinesli na ulico med nič hudega sluteče mimoidoče. Zato smo začeli koncipirati lik, ki ni tradicionalen pesnik, ki bi nastopal le na literarnih večerih in uradnih srečanjih, ampak je karnevalski pesnik, ki hodi po ulicah in bere svojo poezijo. Je dionizični lik.«

»Izkupiček namenjen avtorskim honorarjem«

»O tem moraš pisati, to moraš povedati svetu.«

»Vedno moraš biti buden, saj živiš v svojem času.«

»Ljudje pišejo iz svojih obsesij.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.«