Ključna beseda: poezija

»Káj Petrarkov, káj nam Tasov / treba pevcov je prijetnih? / slišim od butic neukretnih …«

»Bil o j e k o t molit ev , k o t ro t i te v, k o t zaklin j anje. Bil a je p esem.«

»nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.«

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina, / tik preden zavlada red številk, / je soba na drugi strani stene / tu.«

»Mineva 120 let od rojstva Bratka Krefta, ki je bil mnogostranski ustvarjalec.«

»Danes se spominjamo velikana slovenske poezije, Franceta Prešerna, in s tem praznujemo temeljne vrednote, ki so nas skozi zgodovino oblikovale – in nas povezujejo tudi danes.«

»Posebno simboliko današnjemu prazniku podeljuje to, da prav danes, na slovenski kulturni praznik, uradni začetek svojega veličastnega leta doživlja Evropska prestolnica kulture v Novi Gorici in Gorici.«

»Kultura v sodobni družbi, danes zagotovo celo bolj kot kdajkoli, ima svojo nenadomestljivo temeljno vlogo.«

»Dostojen dohodek, finančna varnost v primeru bolezni in poškodb, pokojnine, ki bi omogočale brezskrbno starost, vse to za ustvarjalke in ustvarjalce ter kulturne delavke in delavce ostaja nedosegljivo.«

»V imenu vseh tistih, brez katerih naše kulture in umetnosti ne bi bilo, vladajoče opominjamo na njihove lastne zaveze o odpravi prekarnosti.«

»Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov.«

»Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)«

»Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.«

»… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …«

»Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …«

»Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori.«

»Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …«

»Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.«

»Sama sem, močna sem.«

»Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna.«

»Moje telo je moje – če se bom hotela kdaj pojesti, se bom sama, hvala.«

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»… morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«

»Zdaj je čas in čas je zdaj.«

»morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«