Ključna beseda: poezija

»Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom.«

»Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod.«

»Ne sprijaznim se s tem, da srca ljubeča trda prst tre …«

»Ti spiš. Krog tebe je tihota,v njej duša je namah nesrečnain moli v strahu: Bože dobri,daj nama, da ta noč bo večna.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«

»Ko te kdo vpraša, Kako je v Bosni, mu zabriši v obraz: najboljšim najtežje, najslabšim najbolje.«

»Četrtek Tudi če sem te v sredoljubila, kaj ti bo? V četrtek te ne ljubim, je pač tako. Zakaj se pritožuješ, zares ne vem. Ljubila sem te v sredo. Kaj naj zdaj s tem?«

»Tako so torej posedli v salonu. Beti je prinesla črno kavo; Feliks se je je obranil, rekoč da mu povzroča nemir in nespečnost. Sedel je s pol zadnjice, podoben preganjancu ali človeku, ki se mu mudi med pametnejše sogovornike.«

»… zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča«

»gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen«

»najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože«

»… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej.«

»Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.«

»… zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča.«

»gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen.«

»najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože.«

»… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej.«

»Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.«

»Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.«

»V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.«

»Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?«

»Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.«

»Kosovelova zapuščina presega zgolj področje kulture in sega na področje izobraževanja, raziskovanja in turizma.«

»Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.«

»Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/«

»Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.«

»Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …«

»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«

»Literarni večer, v katerem je Kreft izčrpno pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.«