Ključna beseda: poezija

»Živel sem samo od teatra in za teater.«

»Zaman je trditi, da je človek srečen, le da ima mir. Ni res! Človek mora delati, ustvarjati!«

»Moj teritorij. / Ven, ven.«

»Tele trojke začetne nikar ne zaokroži, / kajti celo število je, prosim, / samo sedem prištej in deset, pa pomnoži / z en tisoč (v oklepaju) manj osem. // Zdaj pa, ta suficit je potrebno delit …«

»A če se svoboda osvobodi / sleherne teže, / se v njeni breztežnosti utopi / vse, kar doseže.«

»Knjiga Au-delà du ciel sous la terre je v Franciji precej odmevala.«

»pred kratkim pa je tudi nacionalni Radio France Culture posvetil enourno oddajo omenjeni Štegrovi knjigi in novi knjigi Brine Svit.«

»Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.«

»Ni dovolj biti človek.«

»Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.«

»Moja mama ima hribček na dlani.«

»Vi moški zvečer toliko pijete, da potem ponoči sanjate, tavate v snu sem in tja po sobi in se vam zdi, da delate čudeže.«

»Ah, ne recite, da ne ljubim Francije – pa nisem / Francija, to dobro vem.«

»Poezija je iz mene naredila / pošast. Strašim v spanju, strašim pomirjene.«

»Vsako besedilo Dnevnika kuge sem napisal, kot da bi bilo zadnje, ne zato, ker bi mislil, da lahko umrem ali da bo konec sveta, ampak ker sem vso energijo dneva dal v besedilo – nobene municije si nisem prihranil za naslednji dan: vse je zdaj.«

»Že dvajset ur stokam v porodni dvorani, / dvajset ur / tulijo naokrog pogubljenke.«

»Pesmi še kako potrebujemo v temi, sredi senc, svojih ali teh, ki se, kakor se zdi, tudi v tej sončni pomladi gostijo v strašljiv mrak na obzorju sveta.«

»Gre za praznik poezije, željni smo, da pride čim več ljudi, ki obožujejo poezijo, pa naj jo pišejo, lektorirajo, urednikujejo ... Najpomembnejše je, da jo berejo.«

»Pa ne samo s Kosovelom, ampak tudi z drugimi njegovimi nasledniki.«

»Težimo k novi družbi, ki bo živela čim večje človečansko življenje. Težimo k človečanstvu.«

»Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.«

»Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam«

»Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano.«

»Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.«

»Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas.«

»Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj.«

»Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival.«

»Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje.«