Ključna beseda: roman

»Mislim, da je pošteno reči, da noben bookerjev govor še ni bil izrečen v popolnem svetu. Težko je ne priznati nepopolnosti sveta, v katerem živimo danes.«

»Roman Orbital je poln upanja, pravočasen in brezčasen.«

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«

»Niste nič radovedni? Človek božji, v tej hiši se godi nekaj usodnega. Je mogoče, da niste prav nič radovedni?«

»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«

»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«

»Turški Istanbul je veličasten zakrnelec, pravi izraz cesarstva, ki se je sesulo samo vase, takoj ko se je nehalo širiti.«

»Nebo se je od tod zdelo otipljivejše in konkretnejše. Iztegniti roko, ko sediš pri ognju, in se dotakniti plamenov teh drugih, nebeških kresov!«

»Iz zemlje gre v trto, (…) iz trte gre v grozdje …«

»Biblija, tu je, vse Svetu pismu …«

»V poznem poletju - Pogreb«

»Zelo nazoren prikaz ne le minljivosti, temveč procesa, brezprizivne mehanike minevanja.«

»Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj le plod njene domišljije?«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«

»Pesniško izročilo Ceneta Vipotnika.«

»Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje.«

»Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel.«

»Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti.«

»Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.«

»Empuzij ni moralni triler, je pa do vrha napolnjen z amoralnimi, tendencioznimi, seksističnimi in tuberkuloznimi liki.«

»Tam, kjer se pri moškem nahaja volja, pri ženski manifestira poželenje.«

»Kjer ima moški razumevanje števil in strukture, se pri ženski nahaja materinstvo!«

»Samo reka se je zdela živa«

»Vojna se bo nekega dne končala, reka pa bo še vedno tu«

»ne spomnim se«

»Vsi so se strinjali, da si je Petrov kriv sam – bodisi žene ne zadovolji bodisi jo odvrača s stripi […] Ko pa se je izkazalo, da je Petrova kljub ločitvi še zmeraj skupaj s Petrovom, je vsem vzelo sapo.«

»To je bilo fantastično, nerazložljivo ravnanje.«

»Vsi so se strinjali, da si je Petrov kriv sam – bodisi žene ne zadovolji bodisi jo odvrača s stripi […] Ko pa se je izkazalo, da je Petrova kljub ločitvi še zmeraj skupaj s Petrovom, je vsem vzelo sapo.«

»To je bilo fantastično, nerazložljivo ravnanje.«

»Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja.«