Ključna beseda: roman

»Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad …«

»Nikoli ne bom nikogar ubil.«

»Kot duhovnik si podoben pisatelju, če si poslušalec in ohranjevalec zgodb. Nekatere zgodbe ostanejo samo v tvojem srcu, ker imaš spovedno molčečnost, druge pa te nagovorijo tako, da jih podeliš drugim v pridigah. Kot ohranjevalec, poslušalec zgodb se začneš tudi izražati, začneš pisati. Zdi se mi, da se duhovniška drža v odnosu do življenjskih zgodb pozna tudi v mojih romanih.«

»Razmik med žerjavi je pravzaprav prerokba o skorajšnji smrti vojaka, a prerokba z vstajenjskim pridihom. Žerjav je simbol duše, ki plava in gre v neskončnost.«

»V ospredju je sporočilo miru sredi vojne, sporočilo, da je sredi pekla in mnogih preizkušenj možno ohraniti čisto dušo – z Božjo pomočjo, z odločnostjo, s pomočjo prijateljev je možno ohraniti čisto dušo.«

»Metelkova je nekakšen mitski kraj. Nekateri mladi, ki pridejo študirat v Ljubljano, verjamejo v njegovo pripoved o alternativnosti, drugačnosti, svobodi. Zdi pa se mi, da je še posebej v zadnjem času ta svoboda postala neke vrste suženjstvo.«

»Pogosto pride do hitrega izključevanja, ker gre na ideološki ravni za prepoznavanje gesel.«

»Če spoznaš absolut, ti ne more pomeniti drugega kot absolutno, kot vse. Pa ni pomembno, ali si musliman, kristjan, jud ali pripadnik kakšne druge religije, ki priznava takšen absolut.«

»Največ empatije čutim do ljudi, ki so izrinjeni iz možnosti, da bi preživeli, da bi izražali svojo stisko ali svoja prepričanja, seveda ne glede na nacionalnost, vero ali barvo kože.«

»Zanimiv čas v življenju moških«

»Zelo, zelo sem navdušen nad vrnitvijo teh likov.«

»To je bil čas ob koncu punka in tik pred acid housom, to je bil tisti precej nevznemirljiv čas thatcherizma.«

»Seveda se je izkazalo, da je to pravzaprav neumnost.«

»Sprejeli smo vse te odločitve, ki določajo, kako zdaj živimo.«

»Roman osvetljuje življenja Rentona, Spuda, Sick Boya in Begbieja ter vezi med njimi.«

»Želel sem posneti disco soul album, da bi ekstrapoliral čustvene dobrine, ki jih ni vedno videti v knjigi.«

»Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.«

»Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.«

»Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane.«

»Domislil sem se, da je punk veličastna, avtentična glasba, pravcata askeza naše dobe, le poslušati se ga na žalost ne da.«

»Saj morajo nekje na svetu obstajati potresi in cunamiji, ki odnašajo nevšečne zaročenke? Če je na svetu ali v vesolju kaj pravice, jih lahko naročiš kar po telefonu in se zraven še zmeniš, da odnesejo res samo njo, ne pa na primer tudi laptopa. Nekaj bo vsekakor treba storiti, sicer bo tole trajalo do konca življenja.«

»Podoben sem mu postal, vsa ta sentimentalnost in svetobežnost, občutki, ki se prelivajo čez vse robove, in to tako poetično, da nimaš kam s tem.«

»Prišlo ji je. Prišlo mi je. Obležala sva v tistem seksi somraku od spuščenih žaluzij, šele takrat sem opazil, da sva vse to uganjala v prisotnosti premnogih sobnih rastlin, ki so se držale, kot da imajo o vsem videnem svoje mnenje, popolnoma izoblikovano in seveda tudi popolnoma nezmotljivo.«

»Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.«

»da noben gib ni naključen in da je vse na svetu ravno prav urejeno«

»Za pretrgano pripoved sem se odločila precej zavestno, ko sem se vprašala zelo preprosto stvar: Kako se spominjamo? Ne spominjamo se linearno, ne spominjamo se zaključeno in to mi je pomagalo oblikovati formo pripovedi. Večina pripovedi je pretrgana, raztrgana, nekje otrpne, polno je zamolkov. S tem sem želela bralca popeljati tudi z drugimi literarnimi sredstvi v Evelinino zavest.«

»Zame je v odnosu do nasilja v družini oziroma do intimno-partnerskega odnosa pomemben premislek o rehabilitaciji tako žrtev kot storilcev. Prepričana sem, da je potrebno ta problem nagovoriti holistično, se pravi, žrtvam nuditi dolgotrajno psihosocialno pomoč in se hkrati obrniti tudi k storilcem. Če njihov gnev, njihova želja, da škodujejo, ne bosta nagovorjena, bodo seveda to ponavljali.«

»Družba ni zavetje, družba je nekaj nevarnega, nekaj, kar nam spodnese tla pod nogami. V zbirki je zavetje literatura, poezija.«

»Brez poezije bi bil človeški jezik samo sredstvo sporazumevanja. Kakor hitro prestopimo polje literarnega oziroma poetičnega, so te možnosti neskončne: odpre se vesolje, kjer nek izraz, ki ga vsakodnevno uporabljamo, lahko pomeni tisoč in eno stvar in s tem človeku širi domišljijo in empatijo, da se lahko lažje vživi v druge, da razume svet, da morda na nek način najde tudi svoj mir.«

»Gledati Zemljo iz vesolja je kot otrok, ki se pogleda v ogledalo in prvič ugotovi, da je podoba v ogledalu on sam.«