»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«
»V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.«
»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«
»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«
»Želel sem napisati nekaj večjega od tistega, kar sem napisal prej, pustiti za seboj vse omejitve, ki sem si jih najprej postavil v 20 letih kinematografije ... a sem jih paradoksalno postavil tudi v svojih prvih treh romanih.«
»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«
»"Tokrat je zadnjič," sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. "Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil," sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?«
»"Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha."«
»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«
»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«
»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«
»Suzanne Collins je znova uspelo, vrača nas v svet Panema, da bi nam zastavila ključna vprašanja o našem lastnem svetu. Sunrise on the Reaping je izjemen roman, ki v del zgodbe Iger lakote, ki so ga bralci že dolgo hoteli podrobneje spoznati, vnese novo kompleksnost, perspektivo in razkritja.«
»Tam sem najbrž ostal še del naslednje noči. Celotno levo uho je bilo s krvjo prilepljeno na tla, enako usta. Vladal je strašanski hrup. A v tem hrupu sem spal, nato pa je še deževalo, res močno deževalo. Kersuzon poleg mene je ves težak ležal pod vodo. Eno roko sem iztegnil proti njemu, se ga dotaknil. Druge roke nisem mogel. Sploh nisem vedel, kje je druga roka.«
»Zgodba romana je psihološka in geopolitična, v njej se prepletata resničnost in njena distopična projekcija. Glavni lik romana je dekle, ki išče svojo identiteto v disfunkcionalni družini ter identiteto svojega očeta – begunca, ki je bil zaradi turškega vdora na Ciper prisiljen zapustiti svoj dom, obenem pa ga je zaznamoval družinski spor, o katerem vztrajno molči in ki vse člane družine pogreza v odtujenost.«
»Upodobitev mučne ljubezenske afere z razkošno strukturo, ki prepleta osebne in nacionalne preobrazbe. Tako kot NDR se tudi zgodba začne z optimizmom, razplete pa grozno.«