Ključna beseda: zbirka pesmi

»ljubezensko pismo«

»Ladje, ladje … plavajoči vodni svet …«

»Jutri, čez teden, čez leto mogoče odplavam …«

»Pesniki na vaškem pokopališču imajo imena padlih angelov – / za časa mojega deda so padli za svobodo. / Zdaj vstajajo iz pepela kot tihe gazele.«

»Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.«

»Spomine lahko delim / le z redkimi, a nimam jih več kam / umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija / borcev, ko so se zmage izjalovile …«

»Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni . . .«

»Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.«

»V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.«

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«

»Na nikogaršnji zemlji sanjam življenje in živim sanje.«

»Školjka sem. Pesem / v meni je biser – lep / in hkrati boleč.«

»že slišim veter, / ki igra na piščal iz moje kosti.«

»Napisal sem / tisoč in en haiku. / Še več jih nisem.«

»Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik.«

»Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev... Ubil se bom, ker ne zmorem nadaljevati življenja, ne prenesem več preizkušnje, da bi zaspal ali se spet zbudil.«

»Moja draga je bila gola.«

»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«

»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«

»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«

»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka.«

»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«

»Je sploh še kdo, ki ga naša senca ne dosega?«

»Ob njej tvoje ime.«

»Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne?«

»Dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov.«

»Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.«

»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …«

»Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca, mati živa, sin zdrav, anamnezas psihiatričnega vidika zanemarljiva. /…/ Po 14 dneh hospitalizacije stabilizirana, počutje izboljšano, odlično se odziva na zdravljenje. danes zjutraj usmerjena v ambulantno obravnavo.«