Ključna beseda: zbirka pesmi

»Stare pesmi pišem.«

»Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji.«

»Ime dezodoranta dobi v tem kontekstu čisto nov pomen.«

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»Na beli steni / črna risba vrtnice - / luna jo riše.«

»Ognji so lačni. / Ptica švigne k oblaku – / plamen jo ulovi.«

»Hodi po zemlji, / spotoma vse pomori – / naj že sreča vodo!«

»Izgon iz raja, / angel z gorečim mečem? / V vodo ga vrzi!«

»Senca šelesti? / Trapasta metafora – / šelesti knjiga.«

»Komaj se rodi, / ga že senca iztrga / iz maminih rok.«

»V senci zeleni / bova skupaj ležala. / Jaz mrtva, ti živ.«

»Ja, rakotvorna! / Nisem še pokadila, / ne ugasi je!«

»Senca na pljučih, / na srečo ne na mojih, / hojladrijadrom!«

»Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.«

»Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

»Izza reber zajoče pogrešanje.«

»Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.«

»Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.«

»Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.«

»V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.«

»Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada.«

»Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.«

»… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … / spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …«

»Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.«

»Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.«

»Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!«

»Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.«

»Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?«

»Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«