Ključna beseda: zgodbe

»na željo soproge, ki sicer meni, da bi moral pisati več. Morda ji v tej želji tudi ustrežem«

»z lastnimi rokami izdeloval okna in vrata«

»tematika, ki se enakovredno giblje med poskočnostjo in vedrostjo na eni ter nihilizmom in opisi minljivosti na drugi strani«

»kakšno bi lahko bilo notranje življenje kipa oziroma kako bi kip doživljal sebe in zunanji, to je naš svet«

»ubeseduje doživljanje spominov in dogodkov«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»Da me je strah?«

»Včasih imam občutek, da sem dognal, kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne.«

»Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.«

»Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.«

»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«

»Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami.«

»Kmalu za tem, ko sta se brata odselila od doma, sta od svoje zapuščene matere dobila telegram: takoj domov tiger v kuhinji.«

»Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.«

»Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.«

»Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: 'Slabiča.' Ampak midva bova ostala to, kar sva.«

»Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa.«

»Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.«

»Vprašanja o začetku sveta že tisočletja prosijo za odgovor. In ljudje po svojih najboljših močeh odgovarjajo nanja. Tudi z zgodbami in pesmimi, ki jih boste slišali v tem večeru.«

»Ob ustanovitvi festivala se je pripovedovanje ljudskih zgodb za odraslo občinstvo zdelo ekscentrično dejanje ter ustanoviteljica in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja pri nas, Anja Štefan, je s sodelavkami počasi in vztrajno utirala pot ljudskim pravljicam v javno življenje in pripovedovanju v družbo drugih umetniških zvrsti. Danes veliko pripovedujemo z odrov in izza katedrov, zgodba pa je zasidrana v vse pore družbenega komuniciranja.«

»Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla.«

»Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo.«

»Ni hujšega, kot je esej, poln besa.«

»Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je.«

»V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu.«

»Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.«