Omemba: Brane Senegačnik

»No torej, smejati sem se nehal šele, kadar sem začel tuliti, in tuliti, da sem se lahko spet krohotal.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Čeprav nič ne more vzeti / dni, ki jih morda sploh ni, / in četudi smo še večni, / ne bomo več, kot smo bili ...«

»Za Strniševo objektivno poezijo je najbolj značilno izginjanje pesniškega subjekta oziroma skrivanje tega 'jaza' za podobo, prispodobo, metaforo, zgodbo.«

»Sedim za katedrom in stegnem roke, kot bi hotel prijeti za krmilo svoje ladje, in analiziram učilnico, tako da jo razdelim na številne prazne kvadratke: nič drugačni nismo od kemičnih elementov.«

»Če bi na zgodovino našega mesta pogledali skozi Čebelarjev spomin, bi jo zagotovo morali razdeliti na dve vrsti časa: rojilna in nerojilna leta.«

»Se bo kdaj kdo rodil, ko ne bo vojne? / Niti ene same. / Tisti, ki jo povzročajo, se rodijo brez srca. / Že rodijo? / Nobeden se ne rodi brez srca. / Pa je vseeno vojna.«

»Kupido, ti in tvoja lepa starka / ne bosta dalje me za nos vodila; / ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila / do konca dni ko siromak Petrarka.«

»se raztezajo v širokem loku od biografskih beležk in pričevanj, celovitih refleksij njegovega literarnega opusa in analitičnih branj posameznih del ter njihovih zgodovinskih virov prek predstavitve novo odkritih dnevniških zapisov in manj znanih žanrskih del (drame in radijske igre) do refleksije njegovega esejističnega opusa in teoloških razmišljanj.«

»edinstven glas v slovenskem romanopisju 20. stoletja: suverena poteza besednega čopiča, živo bogastvo klasične kulture in predvsem globina etosa postavljajo njegov opus na posebno mesto v literarni zgodovini.«

»Intelektualna prodornost, strastno iskanje zgodovinske, družbene in duhovne resnice in nezgrešljivi slogovni lesk odlikujeta nepreštevne eseje, kolumne in dnevniške zapise.«

»edinstven glas v slovenskem romanopisju 20. stoletja: suverena poteza besednega čopiča, živo bogastvo klasične kulture in predvsem globina etosa postavljajo njegov opus na posebno mesto v literarni zgodovini.«

»Intelektualna prodornost, strastno iskanje zgodovinske, družbene in duhovne resnice in nezgrešljivi slogovni lesk odlikujeta nepreštevne eseje, kolumne in dnevniške zapise.«

»sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.«

»Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna.«

»Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / 'Je človek? Je božanstvo?' sem dvomila.«

»Lastna bi roka od bolezni gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.«

»Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.«

»Ljubezen je treba ujeti, / a nikoli zapreti. / Ljubezen je treba gostiti / in včasih skriti. / Ljubezen je treba ljubiti«

»Ni pretirano reči, da film doslej ni znal bolje povedati, da je nekdo umrl.«

»Červek je umetnik, ki nenehno hodi po robu, a v svoji brezkompromisni drži ne zdrsne v dekorativnost, pretirano pripovednost ali družbeno angažiranost.«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način.«

»Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika.«

»To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.«

»Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja.«