»Tema tega besedila, ki nas s svojo strukturo vrtiljaka, z nihanjem med spominom in sedanjostjo, med gledališčem in življenjem, hkrati očara, včasih pa v tem hermetičnem vrtincu namenoma pusti nemočne in izgubljene, je pogled evropskega, sodobnega človeka na polpreteklo zgodovino na Balkanu oziroma širše – je pogled na vojne v svetu in na 'tretji svet', na vse, kar je zunaj pogleda in dosega, pri tem se razkrivata v bistvu nehotena, a globoka indiferentnost do teh tem in hkrati hipokrizija, ki obstaja, ko se samo neuspešno trudi, da bi mu bilo res mar, to skrb pa prodaja kot umetnost ali kot humanitarnost, ki v resnici ne seže dlje kot do ambicije samoočiščenja ali družbene samorealizacije. Vse to nas ponovno vodi do vprašanja, kaj lahko v tako imenovanem času po koncu zgodovine sploh še naredimo.«
»Moja domovina, Danska, je poetična dežela, polna ljudskih pripovedk, starih pesmi in bogate zgodovine … Oče mi je ob nedeljah delal gledališče, podobe, ki so se mogle spreminjati, in mi bral iz Holbergovih komedij in iz 'Tisoč in ene noči'.«
»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«
»Odraščanje na podeželju, študij v prestolnici, vračanje v kraj otroštva z odzivi okolice … Lahko bi rekla, da sem se z lahkoto poistovetila z glavno junakinjo, da sem jo čutila od prvega branja dalje.«
