Omemba: Meta Kušar

»Poezija je vrhunec človeškega duha.«

»Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje.«

»Poezija je vrhunec človeškega duha.«

»Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena.«

»Rodila sem se kot zelena sliva. / Namenjeno mi je bilo postati okus. / Rodila sem se, da bi postala del okusa sveta. / Morala sem se roditi!«

»Pesnikova dolžnost ni biti v družbi. / V tej Hudičevi službi. Mora pa pesem / postavljati v življenje. Samo tako mu ne / spodmakne žametne buháre, krvavo rdeče, / na kateri ostaja človek. / Na njej ga pesem prepozna.«

»Njegove roke so še vedno držale objeto dekličino telo. Drug drugemu sta slišala utrip srca. Razdraženo mladeničevo telo je dolgi poljub okušalo le kot bolečino; le od določenega trenutka dalje se mu je začela bolečina spreminjati v nenavaden občutek sreče.«

»Vsi imamo svoje mesto v zgodovini, moje pa je med oblaki.«

»Upa na razumevanje drugega, na njegovo odkritost, a se zaveda iskanja svojih korenin, potrebuje bivanjsko svobodo, s katero izgrajuje svojo samozavest.«

»Včasih se počuti odtujen od drugega, a je v tej samoti tudi najbolj to, kar je.«

»Prepletenost intime in občasna ironična prezentacija znotraj družbenega konteksta, primerno besedišče ter izvorne plasti sebstva zagotavljajo pesniško presežnost v različnih legah avtorjevega poetičnega izraza.«

»Pesmi izhajajo iz radosti, pri čemer avtorica ostaja natančna pri odmerjanju bližine in spuščanju neposrednosti.«

»Zakaj bi verjeli, če vse to obstaja; samo prepustiti se moramo življenju, kot pravi pesnica.«

»To je poezija, ki z veliko mero znanja, kritičnosti, miline razširja možnosti besede in obenem sestoji iz modrosti in pretehtanosti jezika.«

»Soncu naproti je knjiga – razdeljena na več sklopov, dni – iz katere spoznamo (peš)pot pisca in njegove partnerke po otoku Kreta.«

»Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?«