Omemba: Milan Dekleva

»Ima literatura v tem času še moč navdihovanja poguma, preseganja intime in individualizma v pogum kot družbeni upor.«

»Ali je strah le druga plat poguma.«

»Čeprav se zdi, da ona obvladuje moško osebnost, pa on v njej občuduje njeno ženstvenost. Glasba je vodnica dogajanja, pogosto ogrnjena v temperamentno erotičnost, včasih pa nežna in občutljivo spevna.«

»Na nebu je Zora ‒ hrepenenje, stvarnost, božanskost. Na zemlji je človek Titan močna osebnost, ki pa se stara. Zora ga iskreno ljubi in občuduje, a ugašajočemu starcu ne preostane drugega kot usoda drobnega, posušenega črička, edino, kar mu lahko omogoči boginja.«

»Srce puščave je odsotnost. Večino časa srečuješ samega sebe.«

»Baletne predstave so bile za mojo notranjost pravi pretres: sleherna celica mojega telesa je začela vibrirati.«

»Vpiši me k baletu, sem jo prosila.«

»Nihče v slovenski poeziji ni tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Kar se tiče smrti, pred njo ni izhoda, prežeti smo z minljivostjo. Kar se tiče temačnosti. Zajčeve pesmi so temačne, ker se upirajo samozadostnosti kogita in Heglovemu utopičnemu projektu umskega vnebovzetja. Kar se tiče nihilizma. Doslej ni nihče v slovenski poeziji tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Pri Zajcu ni bilo nič in nikoli narejeno po naključju, temveč prav neusmiljeno zbrano in kot britev ostro.«

»Te so zelo dramatične, a skozi poezijo, skozi neko dinamiko jezika in skozi estetiko. In to je tisto, kar nas pri Zajcu, ob izraziti ostrini njegove misli, še danes izjemno navdušuje.«

»Ko preberemo kakšno Zajčevo igro, si jo želimo videti, ko pa jo vidimo, si jo želimo ponovno prebrati.«

»Dane Zajc je kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta. Z neverjetno močjo upoveduje resnico lažnega humanizma, avtokracije politične moči in tehnokracije znanosti, ki ji ni mar za etičnost in sočutje.«

»To bom storil tako, da bom vzpostavil dialog z Danetovo srhljivo lepo pesmijo Popotnik. V njej je izpet človekov odnos do vseobsegajočega. Naša usoda.«

»Želel sem napisati knjigo za vse babice in dedke, pa seveda za njihove vnuke, da jo bodo lahko brali pred spanjem.«

»Grandude kljub temu naj ne bi bil jaz. Ker je čaroben in jaz nisem.«

»Pesem na čutno nazoren način preprosto pokaže neki uvid.«

»Odraščal sem bolj kot ne v zakotju, kjer sem ves čas bil v stiku z naravo.«

»Verjamem v gozd in travnik, pa v noč, v kateri raste žito.«