»Gre za eno zelo samosvojo posameznico, ki je tudi skozi svojo literaturo zelo natančno kazala, da ima svojo pot in da se ne bo nikomur uklonila, ne moškim, ne patriarhatu, ne pravzaprav človeštvu na neki način, in mislim, da tudi v teh negotovih časih, ko vsak dan poslušamo grozljive novice o vojni in nasilju, je pravzaprav njena poezija, njen opus več čas naperjen proti nasilju, predvsem proti nasilju nad najšibkejšimi, nad otroki, ženskami, in mislim, da je to ena lepa nota, ki nekako kaže tudi Svetlano in njeno veličino in njen humanizem.«
»Takrat sem bila trmasta, razviharjena, divjaška razmršena smetiščna mačka … Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter.«
»Za Kristino Brenkovo je Peter Svetina zapisal, da je bila odločna, razgledana, omikana in duhovita ter ob vsem tem skromna, mirna, tenkočutna dobra vila s svilenim smehljajem in svilenim glasom.«
»Poleg tega, da je genialna interpretinja in avtorica, jo cenim tudi zaradi njenega karakterja, ker je velikokrat brezkompromisna. Lahko rečem, da me je, ko sva se spoznala osebno, navdušil njen neizmeren in fantastičen smisel za humor.«
»Zdi se, kot da bi bil šanson za Svetlano Makarovič enako naravno umetniško okolje kot poezija in izjemne pripovedke, ker je lahko v šansonu še bolj igriva in kljubovalna, posmehljiva, duhovita do vseh mogočih človeških zablod, napak in hudobij.«
»Govori o tem, da je čas kladivo, ki kuje prihodnost, in da bo to kladivo razdelilo, kar je les, kar je kamen, kar je plehka pločevina in kar je žlahtna kovina. In upam si reči, da je naš koncert žlahtna kovina, državna proslava pa plehka pločevina.«
»To ni moja Ljubljana! To ni moja rdeča zvezda! Zato se z današnjim dnem odpovedujem naslovu častna meščanka Ljubljane.«