Tema: Literatura

»Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije.«

»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«

»Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije.«

»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«

»Če velja, da je prva smrt fizična, potem druga nastopi v primeru, ko se nas nihče več ne spominja.«

»Koncerte za oboo so poimenovali tudi roman o toksični moškosti, kar do neke mere drži, čeprav Veličković očetovo patriarhalno držo in vzvišen odnos do okolice kasneje v procesu samoironije preslika tudi nase.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce, ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela, kdo si.«

»... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //«

»ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.«

»Mostu ni dobro samemu biti, / samemu se čez vodo iztegniti.«

»Vrnil sem se ... Čile me je sprejel z žoltim obrazom puščave ...«

»Najbrž ste povoženi tako kot jaz, kot mi vsi, ki ne znamo špekulirati. Peli smo kot slavčki, namesto da bi delovali kakor mravlje.«

»Letošnje poletje bo drugačno od drugih, dobro vesta – v nasičenem, že precej žgočem ozračju je nekakšna nevarnost.«

»Gre za dokaj čustveno besedilo, meni avtorica.«

»S svojim nastopom je zelo zadovoljna, je povedala po branju.«

»Odločitev, da piše v nemščini, je prišla spontano, pravi.«

»Gre za dokaj čustveno besedilo.«

»S svojim nastopom sem zelo zadovoljna.«

»Odločitev, da piše v nemščini, je prišla spontano.«

»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«

»V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.«

»Ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti.«

»Naloga kritika je predreti led v zamrznjenih srcih bralcev.«

»Bil je samoten kraj, kjer se ni mogla čutiti osamljeno.«

»Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi.«

»Nimava kaj, usojeno nama je.«