Tema: Literatura

»Ženska telesa vedno opisujemo z besediščem bolečine.«

»Moč lahko vzamemo nazaj že s tem, da govorimo o menstruaciji, o splavu.«

»Moja svoboda je absolutno odmerjena z vsakokratno odločitvijo, da bom odvrgla vse. Tudi življenje, če je treba. Da le preživim čim bolj cela.«

»Planem, da bi zaprla vsa okna, skozi katera vidim, kako neusmiljeno veter vleče trave in drevesa, katerih veje se tresejo v vse smeri, listi pa trepetajo in drhtijo naprej in nazaj in se skoraj odtrgajo, ko se veter zlobno poigrava z njimi.«

»Številne prošnje, da naj enkrat pa vendarle napišem tudi kako zares optimistično zgodbo, so me napeljale na misel, da bi pravzaprav res lahko opisal usodo mojega prijatelja Franza – zgodbo, ki je resnična kot življenje, obenem pa tudi tako nenavadna in optimistična, da ji človek komaj lahko verjame.«

»Kajti lord Ower je prej ali slej vsakogar načevljal, grobo, če niso bili včlanjeni v noben sindikat, in z mastnim čekom, če so bili in če so bili sposobni vrniti udarec.«

»Zanimivo, da bi v 75. številki ljudje lahko drugo ob drugi prebrali dve zgodbi legend s sredine 20. stoletja – pisateljev, ki sta imela izrazito različna pristopa k pisanju.«

»Pisatelj navdih za zgodbo Sramotne sanje očitno črpal iz svojih lastnih izkušenj.«

»Ni zelo verjetno, da bi Fleming uporabil deset let star avtomobil.«

»Ali mora biti dogodek resničen, da bi ga spoznali kot resničnega, ali pa je že vera v resničnost nekega dogodka dovolj, da je ta dogodek resničen, četudi se zadeva, ki naj bi se zgodila, v resnici ni zgodila?«

»Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.«

»Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.«

»V grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom.«

»Vsi bomo umrli, čisto vsi, kakšen cirkus!«

»Že to bi nas moralo spodbuditi k temu, da se imamo radi, vendar nas ne.«

»Ustrahujejo in slabijo nas nepomembnosti, razjedajo nas malenkosti.«

»Vsi se bližamo koncu poti. Toda konec je cilj, ne katastrofa.«

»O, vsi, prav vsi bi bili junaki in vsi bi junaško darovali svoje življenje, če bi potem še živeli, da bi lahko videli, kako nas slavijo! . . . Eh, vsi smo nečimrni!«

»Kot je urednik Andraž Gombač zapisal ob izidu celovitega romana, je nekdaj bila pomembnejša junaška zgodba, danes pa so privlačni in tehtni tudi izleti v avtofikcijo in esejistiko.«

»Kot je dodal Gombač, je v sodelovanju z njo romanu vrnil več kot 7400 besed oziroma 14 odstotkov romana.«

»nekdaj bila pomembnejša junaška zgodba, danes pa so privlačni in tehtni tudi izleti v avtofikcijo in esejistiko.«

»v sodelovanju z njo romanu vrnil več kot 7400 besed oziroma 14 odstotkov romana.«

»Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«

»Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«