Tema: Literatura

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»čas, v katerem smo danes, pa se mu ne zdi toliko ubožen kot površen.«

»Literatura stopa čez robove, ruši tabuje in je včasih, kot je spomnil, označena celo za heretično.«

»Spreminjanje klasik se mu zdi absurd, še več, spominja ga na čas t. i. inženirjev duš.«

»pisatelj, ki noče biti v območju politične agitacije.«

»Evropa ni takšna, kot smo si jo predstavljali, da bo ob padcu Berlinskega zidu.«

»Za pretrgano pripoved sem se odločila precej zavestno, ko sem se vprašala zelo preprosto stvar: Kako se spominjamo? Ne spominjamo se linearno, ne spominjamo se zaključeno in to mi je pomagalo oblikovati formo pripovedi. Večina pripovedi je pretrgana, raztrgana, nekje otrpne, polno je zamolkov. S tem sem želela bralca popeljati tudi z drugimi literarnimi sredstvi v Evelinino zavest.«

»Zame je v odnosu do nasilja v družini oziroma do intimno-partnerskega odnosa pomemben premislek o rehabilitaciji tako žrtev kot storilcev. Prepričana sem, da je potrebno ta problem nagovoriti holistično, se pravi, žrtvam nuditi dolgotrajno psihosocialno pomoč in se hkrati obrniti tudi k storilcem. Če njihov gnev, njihova želja, da škodujejo, ne bosta nagovorjena, bodo seveda to ponavljali.«

»Družba ni zavetje, družba je nekaj nevarnega, nekaj, kar nam spodnese tla pod nogami. V zbirki je zavetje literatura, poezija.«

»Brez poezije bi bil človeški jezik samo sredstvo sporazumevanja. Kakor hitro prestopimo polje literarnega oziroma poetičnega, so te možnosti neskončne: odpre se vesolje, kjer nek izraz, ki ga vsakodnevno uporabljamo, lahko pomeni tisoč in eno stvar in s tem človeku širi domišljijo in empatijo, da se lahko lažje vživi v druge, da razume svet, da morda na nek način najde tudi svoj mir.«

»Gledati Zemljo iz vesolja je kot otrok, ki se pogleda v ogledalo in prvič ugotovi, da je podoba v ogledalu on sam.«

»Kar naredimo Zemlji, naredimo sebi.«

»Mislim, da je pošteno reči, da noben bookerjev govor še ni bil izrečen v popolnem svetu. Težko je ne priznati nepopolnosti sveta, v katerem živimo danes.«

»Roman Orbital je poln upanja, pravočasen in brezčasen.«

»Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj.«

»Zakaj ne?«

»Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.«

»Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru.«

»Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje.«

»Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel.«

»Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti.«

»Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.«

»Samo reka se je zdela živa«

»Vojna se bo nekega dne končala, reka pa bo še vedno tu«