Tema: Literatura

»Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost.«

»Ničesar si nisva imela za povedati, zato sem pričela pisati.«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»Ničesar si nisva imela za povedati, zato sem pričela pisati.«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»Kaj pa, če bi se soočila s tem, česar se sama najbolj sramujem, kar me najbolj boli?«

»Moja generacija je izjemno skeptična, brez kakršnih koli iluzij, dejansko rahlo cinična.«

»To se mi zdi nekaj krasnega.«

»Literatura ima neverjeten potencial za ustvarjanje empatije.«

»Ko se toliko ljudi zbere in skupaj zasledujejo neko fantazijo, se rado pozabi na to, da je njihovo nezadovoljstvo predvsem nekaj osebnega.«

»Mislim, da imajo ženske, ki so se odločile, da ne bodo imele otrok, zelo legitimne razloge.«

»Bila sem zelo radovedna in si Emilio Pérez seveda ogledala. Predvsem se mi zdi, da je to zelo grd film.«

»Če Japonske ne morem več obiskati, kako naj sploh vem, da zares obstaja?«

»Ko sem jo prvič slišal govoriti, sem svojo materinščino, ki sem jo uporabljal gladko, brez pomisleka, uzrl drugačno, razbito na črepinje, ki so se lesketale v njenem jeziku.«

»Ne bi rada, da bi se angleščina izkazala za naš edini skupni jezik, čeprav je zelo praktična.«

»Če te ne grabi tesnoba zaradi tujcev in ne sovražiš drugih kultur, je vse lažje.«

»Bila sem prepričana, da se s porekli in domovinami kvarjajo samo tisti, ki so negotovi vase.«

»Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati.«

»Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec.«

»Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo.«

»Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.«

»Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/«

»Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.«

»Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …«

»Če srce vedno boli na razdalji med prejšnjič in naslednjič, potem se ti zlomi v neznanem, v negotovosti, neskončnosti.«

»Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna.«

»Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno.«

»Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.«

»Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.«

»Sama sem, močna sem.«