Tema: Pesništvo

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo«

»Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo.«

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«

»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«

»S festivalom želimo ustvariti most med celinami in kulturami ter dati jasen znak najširši globalni skupnosti, da je poezija živa tudi v teh kriznih časih. Naš svet je namreč bolj povezan, kot si mislimo. Za poezijo in upanje ni meja.«

»V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok.«

»Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj.«

»In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce.«

»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …«

»Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca, mati živa, sin zdrav, anamnezas psihiatričnega vidika zanemarljiva. /…/ Po 14 dneh hospitalizacije stabilizirana, počutje izboljšano, odlično se odziva na zdravljenje. danes zjutraj usmerjena v ambulantno obravnavo.«

»Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.«

»Gabriela sporoča, da je 'v molk zapredena kot Sfinga': 'Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.'«

»Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki 'odpira liste kot prvi poljub': 'Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.'«

»Natalija: 'Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.'«

»Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.«

»Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.«

»Pesnik vedno znova obkroža svojo 'oazo duše'.«

»Pomlad sredi gora je zanj poseben letni čas novega pričakovanja.«

»Pesnik Košir se ustavlja tudi ob gorah v snegu in piše o začetkih leta in zimskih pejsažih.«

»Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«

»Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«