Tema: Poezija

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«

»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da gaje hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali tersklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čezčas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skrilv svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzels sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.Ampak temu nismo verjeli.«

»Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.«

»Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?«

»Čeprav ni bila ustvarjena zato, da bi kaj lajšala in zdravila, temveč se temu kvečjemu upira in izmika, iz dneva v dan najde mnoge bralce, ki si z njo pomagajo in pravijo, da jim je bolje. Tudi v tem je čudež poezije in njena presežna moč, ki se razumskemu dojemanju izmika.«

»Ljudje potrebujemo poezijo zdaj bolj kot kdaj koli prej. Kajti v tem izvotljenem času, lažno naphanem z nesmiselnim gomazenjem, mistični zven poezije zatrese v nas vednost, da je pod brezupnim betonom našega sveta skrito še kaj ..., nekaj ..., za kar je vredno živeti.«

»Berite. Pazno, premišljeno. Iščite duše.«

»Poezija je prostor srečevanj med individualnim in svetom. Je uvod v raznolikost, dialog in mir. Je pričevalka o univerzalnosti človeškega.«

»Poezija je lahko most med osamljenostjo notranjih bojev in skupnim besediščem zunanjega sveta.«

»Poezija trenutno miruje in čaka na svojo priložnost. Prepričan sem, da so vrhunski pesniki za neko državo ravno tako neprecenljivo pomembni kot vrhunski zdravniki in bi torej morali uživati podoben ugled in status.«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»Moja ženskost je drugačna od tvoje, / zato včasih ne najdem besed, / s katerimi bi te pomirila.«

»Neki profesor je / majhni skupini študentov nekoč rekel, / da si moramo, / da bi razumeli razsežnost števila Stalinovih žrtev, / zamisliti osebo, ki jo imamo radi, / in jo pomnožiti s tisoč, / sto tisoč, več tisoč.«