Tema: Poezija

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav dosti, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Vi ste velik pesnik.«

»Klečim.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

»Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).«

»V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti.«

»Velik poudarek dajemo mednarodnemu povezovanju, s ciljem vzpostaviti osnovo gostovanja predvsem mlajših pesnic in pesnikov.«

»Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«

»Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline.«

»Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»Sem, smo, v vsakem od teh likov.«

»ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«

»Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«

»ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«

»Sem ime in priimek in datum rojstva. Sem poklic. Sem ena izmed milijardnih pikic na zemlji …«

»a za ta svet sem premalo preveč premalo«

»Veliko belih bogov se je sklanjalo nadme«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«