Zdaj govori dijakinja

»Spomnim se, da je bilo nasilje že med njima in da nas je mama kar naenkrat vse odpeljala k babici in dedku, potem pa naju je oče z bratom odpeljal od tam.«

»Ni razumel, da se pač bojim in da je od mene pričakoval preveč, od tega, da bi morala kidati gnoj, do tega, da bi morala nositi tramove, ki so zelo težki, ker pač ni imel nikogar in je hotel, da to delam jaz.«

»Velikokrat je bilo tako, da je oče dvignil stol in nisem vedela, ali bo stol letel vame.«

»Ne, pri bratu oče sploh nima zavor. Enkrat je bilo tudi tako, da sem v bistvu jaz vskočila vmes med njun spor, ker sem se dejansko ustrašila za brata, da ga bo ubil.«

»Ko pridem domov, je zelo razmetana hiša, ker v celem tednu sama nič ne naredita in to mi tudi pač povesta, da zato sem tukaj jaz.«

»Trenutno bi mi najbolj pomagalo, če bi lahko dobila kakšna sredstva za hrano.«

»V bistvu si že, odkar sem se rodila, želi, da bi bila doma in delala. Nikoli me ni podpiral v šoli, kadar koli sem kaj naredila ali dobila dobro oceno, je rekel, da ga ne zanima.«

»Vse me mine, ko se spomnim na to, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v to sobo, ki je pač mrzla, sredi zime sta dve stopinji v prostoru, in potrebuje toliko časa, da se sploh segreje, da me ponoči zebe, da sploh ne vem, koliko odej naj še dam nase, da me ne bo več zeblo, ker se že zbudim premražena.«

»Poznam veliko primerov, ko so dobili fantje štiri za likovni pouk in se s tem niso mogli vpisati na Bežigrad, tudi joka med dekleti sem videla precej.«

»Ocene so kot plača. Nižje ko so, slabša je 'plača', s tem pa si zmanjšaš svoje možnosti v prihodnosti.«

»Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da ne bo zame porabila niti sekunde več.«

»Ko sem dobila plačilo, me je prosila, naj ji ga posodim, vendar mi ga nikoli ni vrnila, mama ga je na žalost zapila.«

»Prvič sem dobila občutek, da sem vredna pomoči, ljubezni, spoštovanja, da je mogoče živeti drugače.«

»Želim si prekiniti tudi to generacijsko prekletstvo neuspeha, alkoholizma in nezadovoljstva.«

»Zagotovo želim opraviti študij in to zelo uspešno!«

»Res me je zelo, zelo strah.«

»Rada sem v društvu, ker mi je lepo in je vedno dobro vzdušje. Od letošnjega leta imamo na srednji šoli slovenski jezik, pred tem sem obiskovala že dodatni pouk tukaj v društvu.«

»Zato, ker si želimo zaključiti ta letnik in pa naše šolanje. Vrnili smo se po predlogu našega odvetnika, ker zadeve na sodišču trajajo in bi lahko izgubili celotno šolsko leto.«

»Iskreno bi rekla, da ne, ker ni družbe in druženja, mislim, samo enkrat smo v gimnaziji, tako da je škoda, če zamudiš te trenutke.«

»Najtežji je na trenutke občutek nemoči oz. ko ta slaba obdobja prevladajo, te prevzamejo in ne vidiš poti iz tega ozkega tunela.«

»Sem dobra igralka. Če ljudje ne iščejo, ne opazijo. Jaz sem vse skupaj zelo dobro skrivala, še vedno znam.«

»Trudimo se, da bi delo opravili po najboljših močeh in dobivali dobre ocene, a je dela veliko in vse skupaj je za nas naporno ter neprijetno, zato so tudi rezultati včasih temu primerni.«

»Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem.«

»Da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela.«

»Bili smo na šolskem hodniku, ko je proti meni, z nožem v roki, hodil sošolec.«

»Resnica ali izziv«

»21. stoletje, izreden razvoj tehnologije. Taka in drugačna družbena omrežja in na žalost tudi spletno nasilje.«

»Kaj storiti, da se temu izognemo? Kako to preprečiti? Pravega odgovora ne poznam. Vem pa eno. Take stvari je treba povedati!«