Zdaj govori glasbenik

»Iz knjige boste med drugim izvedeli, zakaj je turbofolk kot mravljinčar ali kakšen drug naravni pojav.«

»Počuti skoraj kot zvezda.«

»Očitno sva res naredila veliko, da si ljudje želijo tak nastop.«

»Kot da bi sanjala, ampak zdaj te sanje živim. Živiva jih skupaj.«

»To je eno tako priznanje – saj mogoče izpade klišejsko, ko tako rečem –, ampak ... Ko to delaš toliko let in ko vsak konec tedna hodiš okoli itd. ... In potem narediš neko drugačno stopnico v drugo smer in dobiš tak odziv ljudi, se vprašaš, ali je res in ali si to sploh zaslužimo.«

»Verjetno se ljudje sprašujejo, katere pesmi bodo.«

»Želimo si samo, da ljudje pridejo, da to doživimo skupaj.«

»Mogoče bo to celo nastop generacij.«

»To je seveda ena stopnica višje, višji rang teh nastopov in krona tega, kar sva do zdaj delala.«

»Onadva začneta svojo igro s preizkušanjem svojih zaročenk.«

»Kot vedno je Mozart izziv za vse pevce, orkestrske glasbenike, zbor, dirigenta in režiserja.«

»Ta pesem je sranje, groteskno opičenje tega, kar naj bi pomenilo biti človek.«

»Videl sem jih priti in oditi in videl sem jih umreti«

»Nekaterim ljudem življenje visi na nitki in vedo, da te terapije obstajajo.«

»Po svoji izkušnji še bolj spoštuje naše zdravstvo, ker je na res visoki ravni.«

»to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«

»Ta mladenič igra že tehnično bolje od vseh nas.«

»Ne doživljam je kot formo, ki jo lahko nekam uvrstimo. Na moje pisanje so vplivali blues, džez, šanson, rock. Če bi pa moral z eno besedo opisati to, kar počnem, bi bil to blues.«

»No, skoraj 30 let – 26 pa res – čakam na ta dogodek in zdaj se je zgodil.«

»Ko se bomo začeli pozdravljati.«

»Hotel sem te vprašati, ali še vedno ljubiš svojega moža ali pa če imaš drugega ljubimca? Vsa ta vprašanja so zelo vsiljiva, vem, ampak če imaš v srcu še kaj čustev do mene ... Mi to moraš povedati!«

»Zakaj oklevaš – sem slab ljubimec, sem grd; sem prešibek, premočen, ali veš, zakaj? Če me hočeš, me vzemi, tvoj sem. Če me nočeš, prosim, prelomi urok, ki me vklepa. Greh je v kletko zapirati divjo žival, božansko pa jo je ukrotiti. Moja ljubezen je tvoja.«

»Predvsem se počutim privilegirano, ker je Dragan Teodorović - Zeko, krasen človek in fotografski mag, svojo razstavo in monografijo poimenoval po mojih verzih. To so bili neki lepši in srečnejši časi.«

»Bolje rečeno, Zeko fotografira ljudi, ki so pomembnejši od samih izvajalcev, ki se nesebično dajejo, brez rezerve, ki z interakcijo ustvarjajo koncerte za veličastne dogodke, dvourne pravljice, v katerih se začasno pozablja surova realnost, ki nas obkroža.«

»V resnici nisem posegel v noben segment partiture kot take. Jasno, naredil sem okrajšave, ker smo si predstavo zamislili tako, da bo izvedena v enem samem kosu, brez odmora.«

»Kar zadeva samo orkestracijo, pa sem vanjo posegel samo toliko, da sem določene instrumentalne linije oziroma parte, ki so vplivali na premogočen ali nelep orkestrski zvok, izrezal.«

»Na vajah sproti popravljal te napake in do premiere izčistil partituro.«

»Vse pa je absolutno podprto z dramaturško zasnovo, ki sestavlja zaokroženo celoto.«

»Če zamenjaš deset ali petnajst služb, ni nič narobe. Enkrat se boš že našel.«

»Ne zanima me oklepanje preteklosti. (...) Ker je ne morem spremeniti. Če tega ne morem spremeniti, ne želim preživljati časa tam. Rad preživljam čas v sedanjosti, ker lahko tam ustvarim nekaj novega, v preteklosti pa ne morem.«