»Prevajalka po oceni žirije v vseh navedenih prevodih izkazuje mojstrsko obvladovanje različnih prevodnih strategij, visoko občutljivost za slogovne nianse in posluh za umetniško kakovost besedila.«
»Film Siniše Gačiča Hči Camorre vsebuje vse bistvene elemente najboljšega filma – odličnega glavnega junaka, močna čustva, fantastično dostopnost protagonistov, jasen potek zgodbe, brezhiben vizualni pristop in filmsko montažo, narejeno z občutkom. Režiserju je uspelo vse te elemente povezati v močno, skladno, univerzalno, obzervacijsko filmsko izkušnjo, ki navdušuje občinstvo.«
»Družina iz Sirije si goreče želi ostati in živeti v Sloveniji, otroci pa iti v šolo. Zvedava soseda spodbudi spoznavanje s prišleki. Brez zgodovinskih in geopolitičnih dram in razlik si med seboj izmenjujejo izkušnje, običaje, kulinarične recepte, slovenske in sirske, ter čustvene dileme in krize, ki so jih prestali v preteklih desetletjih. Najmlajša generacija komunicira brez predsodkov in svobodno. Zgrajeno prijateljstvo je iskreno. Film izžareva optimizem, zaradi česar je edinstven.«
»Agni ni mogoče uvrstiti v kategorijo ljubezenskih romanov, čeprav je ljubezen pravzaprav njeno osišče, težko bi ji rekli srhljivka, a vendar deluje srhljivo, prav tako pa to ni klasičen psihološki roman, četudi ga v samem temelju zanima prav psihologija človeka – zlasti področje strasti in gonov.«
»Da bi se pripoved tem čim bolj približala, 'mora vsaj na videz precej daleč, pogled mora docela potujiti, ga, denimo, filtrirati skozi oko kamere, stopiti v sanje ali pa dati priložnost živalim, da spregovorijo same. Kajti šele s takšnim odmikom je mogoče priti zares blizu tistemu delu človeka, ki je v sodobnem racionalnem svetu pogosto zatajevan, tudi tabuiziran – v njegovi živalski naravi.'«
»Skoraj bukolična zasnova s kunci v kletkah, a tudi puško na steni, je odličen teren za pomenljiv in grozljiv kontrast, ki ga v zgodbo vnese surova demonična strast: večna človeška tematika, ki lokalno umeščeno pripoved spremeni v univerzalno, docela našo zgodbo.«
»Izpisan z literarno veščino, široko razgledanostjo po kulturni krajini in tankim posluhom za arhetipsko, 'roman' neizprosno zavrta naravnost v živec civilizacije. Agni zaboli, vendar tudi katarzično sooči in očisti.«
»Odslikava intimen boj posameznika, vpetega v razredni boj družbe, ki bi ga že morali preseči, vendar se skozi film soočimo s kruto realnostjo, da smo še vedno v istem brezizhodnem položaju«
»Drugonagrajena zgodba Premene, impresija o stresnem delovniku nekega pripravnika, Mirjam Gostinčar je napisana v slogu ludističnega poskusa: vse besede se začenjajo na črko P.«
»Na uvodni premieri pretekle sezone je Matej Puc pokazal vse dimenzije svojega igralskega mojstrstva, ki se še bolj kot v znanju in odrskih izkušnjah napaja v njegovi neusahljivi želji po igri.«
»Potreboval zgolj tri prizore, da je gledalcu predal svoje razumevanje branja igralske vloge in tolmačenja vloge gledališča v življenju vsakega od nas, njegova umetniška sinteza pa je v preteklem ustvarjalnem letu – in to ne le na tem odru – ostala nepresežena.«
»Risar je kljub že znanemu izrazito avtorskemu slogu dokazal, da je lahko tudi drugačen, hudomušen in še bolj raznolik ter da tudi mešanje slogov lahko tvori izjemno zaključeno celoto.«
»Strip avtorice Nine Bunjevac ... navdušil že s svojo inovativno postavitvijo teksta ob sliko in s skrivnostnostjo, ki jo zgodba prepusti v obrazložitev vsakemu bralcu posebej.«
»Pesnik, ki ima rad 'urejen svet, ugledan z višine', namesto s težkim teoretskim 'topništvom' svoja premišljevanja žarči v redki visoki slovenščini.«
»Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna kot komedija, mogoče celo farsa, ki je v bistvu žalostna. Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri. Drama iz našega okolja in časa, obenem pa distopija, ki nam s krožno dramaturgijo dopušča le malo upanja na spremembo in odrešitev.«
»Začuda se celo zdi, da – glede na sodobne politične preference volivcev – roman, ki svari pred histerijo zaradi migracijskih tokov in strahovi pred virusi, a se odvija v daljni preteklosti, po izidu še vedno pridobiva aktualnost in pomen.«
»Z izzivom se je Erwin Köstler spopadel mojstrsko: skrajno zahtevno preklapljanje med pogovornimi in konjunktivnimi govoricami ljudstva in laičnimi filozofskimi refleksijami, cerkvenozgodovinskimi poročili in razpravami ter psovkami in sočnimi izrazi je prevajalcu uspelo prevesti brez vsakršne jezikovne, vsebinske ali literarne napake, čeprav je bilo prevajalsko delo v tem pogledu pravo minsko polje. Izvrsten prevod ne priča zgolj o izrazitem jezikovnem in socialnem čutu, temveč tudi o bogatem zgodovinskem in kulturnem znanju.«
