Zdaj govori pesnik

»Kar je bilo, je bilo in odveč so sanje. Dan je dan, a večer večer. Spet bo vsakdanjost zožila to majhno smešno življenje v pretesen okvir.«

»Razpokan bodeš hrepenel.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Ta izbor kaže, da gre moja poezija zelo v smeri razdelkov in ciklov.«

»Vsaka nova knjiga potrebuje drugačno obliko, ki povezuje vse pesmi, osrednji motiv, ki je kot refren v pesmi, ki se od časa do časa vrača in utrjuje celotno zgodbo.«

»Je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov.«

»Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas...«

»Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami.«

»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«

»Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha.«

»Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.«

»Potikaj se, potikaj se ... Tujci so v tem domu, zato se čudno potikaš.«

»Pridržanje povzročilo jok angelov na božjem prestolu.«

»Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine. Namesto revolucije smo dobili čarodeja, ki je pobarval Tribuno, namesto zunanje, policijsko vodene moči smo se z njegovo pomočjo spopadli z diktaturo domišljijske vznesenosti in ustvarjalne ekstaze. Je še kaj pomembnejšega v življenju?«

»Verjamemo, da se nam na kopnem ni potrebno več ničesar bati.«

»Nezaceljen spomin.«

»Tukaj in zdaj sem lahko zaceljen in brez želje strmim v praznino sveta. Ampak pesem me napada kot spomin: vroča mivka in golota v turkizu, ko je jutro le obljuba lepega.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»V megli, ki se zgošča, brli rezilo / kos, odvrženih v temno travo. Pa vendar / hodim s čvrstim korakom med zamolklimi kriki ptiča / in spremljajo me priklenjena drevesa.«

»Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«