Zdaj govori pesnik

»are you an active musician«

»Čutim tujost, najvišje priznanje življenja.«

»S Paulom sva se v petih letih redno sestajala po dve ali tri ure, pri tem pa sva se zelo intenzivno pogovarjala o ozadju pol ducata pesmi.«

»Je eden najživahnejših, najbolj optimističnih ljudi, kar jih poznam, vendar njegovo splošno vedenje ne bi smelo nakazati, da je kaj drugega kot globok mislec.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo«

»Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo.«

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«

»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«

»Verze na obronkih telesa iščeš.«

»Izpuhtel si v razporek zraka.«

»Včasih si samo navadna ovca, ki protestira, ker so jo že prevečkrat ostrigli.«

»Le ena sama pot obstaja: na juriš!«

»Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.«

»Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!«

»Včasih si samo navadna ovca, ki protestira, ker so jo že prevečkrat ostrigli.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Kar v srcu imaš rada, vse tebi pripada«

»Pesem naj ima / kazalko, ključno besedo na koncu, ki napeljuje, ne pa narekuje.«

»Človek je sam in njegova žalost je tudi sama.«

»nekaj let sem vadil jogo in / meditiral pod vodstvom svetovno znanega guruja / ne spomnim se več / katero čakro mi je odprl, vem / da sem se tisto noč boril s tropom / podivjanih psov / čolni za božič niso vozili čez reko / tisto, kar sem vedel in poznal / je nekam poniknilo, verjetno se / stiska v nezavednem kotu / mojega kognitivnega skladišča / čaka / da izgubim nadzor nad svojo omejenostjo …«

»nisem fejsbuk generacija / nisem telefonska generacija / nisem niti filmska niti televizijska generacija / informativne oddaje oslu omrtvičijo možgane / uniformirajo divje brisanje podatkov / nezavedno se seli na britof na medmrežju / tesnobni občutek človeka / da na kahli v njegovi spalnici sedi ameriški predsednik ...«

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«

»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«

»Plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače.«

»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«

»Kako bit očeš poet in ti pretežko je v prsih nosit al pekel, al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«

»Črno mleko zgodnosti pijemo ga zvečer / pijemo ga opoldne in zjutraj pijemo ga ponoči / pijemo in pijemo / grob kopljemo v sapah tam ne leži se tesnó.«