Zdaj govori pisateljica

»Kašmir ni nikoli bil sestavni del Indije. To je zgodovinsko dejstvo. Celo indijska vlada je to sprejela.«

»V časopisih so me nekateri obtožili 'sovražnih govorov', da želim, da Indija razpade. Ravno nasprotno, to, kar govorim, izhaja iz ljubezni in ponosa. (...) Izhaja iz tega, da ne želimo, da bi ljudi ubijali, posiljevali, zapirali ali da bi jim pulili nohte, da bi jih prisilili, da bi rekli, da so Indijci ... Škoda naroda, ki mora utišati svoje pisce, ker izražajo svoje mnenje.«

»Pojma nimate, kaj boste sprožili s tem političnim pregonom, da bi utišali svojega najbolj prepričljivega kritika.«

»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«

»se ni ustrašila kontroverznosti«

»bi rada svojo platformo uporabila za to, da kulturne ustanove pozove k večjemu pogumu«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Morali bi imeti radi soljudi, da so enako vredni ljubezni kot mi. Da niso nekateri manj vredni.«

»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Tistim ženskam, ki ne znajo biti do konca odkrite o sebi.«

»Kaj pa vem, če je to hudo. Moram vprašat kakšnega ljubimca, ki ga pa ni, žal, haha, ga ni.«

»Ljubezen. Še zmeraj ljubim svojega moža, še zmeraj.«

»O, pa kako, uf pa kako, bi ga marsikaj naučila. Jaz imam veliko znanja o ljubezni, neverjetno veliko. Moj mož je rekel, da sva se ljubila tako, kot da bo konec sveta.«

»Dokler se lahko še gibate, se dajte čim več, pa čim dlje. V Sloveniji raziskujte čim več, potem je pa itak konec vsega počasi. In čim več po svetu, čim več. Jaz sem si želela potovati že kot otrok, ampak nič ni zdaj od tega ostalo.«

»Ne, nič od tega, pa vem, da to ni dobro. Boljše bi bilo, če bi verjela v Boga, res, ampak ne verjamem, žal.«

»Ja, kot hudič križa.«

»Džojnt mi zelo pomaga, sprosti me. Tako da se mi malo bolj jebe za cel svet.«

»O, jebenti, saj ne morem več nič. Noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, potem sem se pa odločila: nič, pisala bom. In to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Da me obrne ponoči, ob pol dveh, ob pol petih, pa ob pol sedmih.«

»Moja mama je bila komunistka.«

»O, pa kako, uf, pa kako, bi ga marsikaj naučila, jaz imam veliko znanja o ljubezni, neverjetno veliko.«

»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«

»Ko sem prvič stopila v ta prostor, me je stisnilo pri srcu.«

»Strah me je prvega ogleda filma.«

»Želim si, da bi naredili lep film, po katerem bodo ljudje še malo obsedeli na svojih sedežih.«

»Prišli smo do sklepa, da ni prepisovanja.«

»Da se da. Da se da, tudi ko je zelo hudo. Ne samo preživeti, ampak predvsem živeti.«

»Moj hortus conclusus ima steklene stene, saj veliko gledam ven in drugi gledajo noter, jaz sem zaprta, ampak oversharam, lažem in govorim po resnici hkrati, sedim na oltarju, ki sem si ga zgradila, in gledam ven skozi stene, ampak verjetno bi bilo bolje, da bi se samo naučila razbiti steno.«

»Starec vsake toliko zarjove, da ni naključje, da je bil prav on, ne kakšen drug še živeč Islandec, za model velikana v prenovljenem grbu nove republike. Fant mu sledi, da si ne bi kaj naredil. Kot da bi lahko preprečil, da trol razsuje sebe ali kar mu pač pride na pot.«

»Izražam globoko obžalovanje zaradi čustvenih bolečin, ki sem jih nehote povzročila s svojim literarnim delom.«