Zdaj govori pisateljica

»Ni sovraštvo govoriti resnico.«

»Mislim, da me ne bi mogli huje narobe razumeti. Ne hodim po hiši in razmišljam o svoji zapuščini.«

»Neposredne grožnje z nasiljem. Ljudje prihajajo k meni na dom, kjer živijo tudi moji otroci.«

»Čebelic je veliko in pravljic je veliko«

»To so čebelice in Čebelice...«

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«

»Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: 'O, še en dan!'«

»da zasluži podnaslov knapovska saga, saj sega njegov pripovedni lok od začetka 18. stoletja do 2. svetovne vojne in še čez do zaprtja rudnika«

»Ne pravim, da mora vsakdo najprej tako živeti, če hoče o tem pisati, menim pa, da lahko s takšno izkušnjo zarežeš globlje v stvarnost, če seveda nosiš v sebi gon po pisanju.«

»Trenutno ni pravi čas za izdajo te knjige.«

»Svet se nas bo naveličal in si poiskal druge gospodarje; kar se nam je zdelo modro, bo postalo dolgočasno; kar priznavamo za lepo, bo morda veljalo za odvratno.«

»Nisem manjšinska glede idej, ki jih razvijam skozi literaturo.«

»Težko vas je 'popredalčkati'. Dobrodošel pa bi bil kak slovenski prevod, denimo.«

»Najbolje bi se razumela s Florio, drugače pa sem največ sebe vpisala v njo in v Edgarja. Rekla bi, da sta onadva dve moji plati. Recimo, da je Floria tista boljša, Edgar pa slabša.«

»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«

»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«

»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«

»Iz čustev gradi svetišča.«

»Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je.«

»Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene.«

»Nasprotnikom se zdi, da je pri tem preveč eksplicitna.«

»Serijo o Monku sem začela, da bi raziskala drugačen, temačen lik, in da bi odprla vprašanja o odgovornosti, še posebej odgovornosti za dejanja, ki se jih posameznik ne spominja.«

»Jaz pišem, liki pa mi povedo, kdo so. Torej se napišejo sami.«

»Najprej in predvsem sem pisateljica; pisana beseda je moj način soočanja z vsem po vrsti – s sabo, življenjem, družbo, zgodovino, politiko.«

»To ni le moje delo ali moja strast, temveč leži prav v srži mojega načina bivanja v svetu, in prav zasvojena sem s pustolovščino pripovedovanja zgodb kot svojega najučinkovitejšega načina komuniciranja.«

»Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo.«

»Mislim, da je moj humor satiričen. Satira je namreč način, kako s humorjem izrazimo pomembne poudarke.«