»Osnovno izhodišče uprizoritve je bilo namreč v kolektivnem pristopu, v tem, da je glavni junak igre mesto Goga samo, materializirano skozi svoje raznolike obraze prebivalcev, skozi posameznike, ki se pojavljajo od vsepovsod, se opazujejo, nadzorujejo in kaznujejo, si ne pustijo dihati in si ne dovolijo pozabiti.«
»Preprosto povedano: gre za mesto, ki ga oblega sovražnik. Mesto čuva legenda o samorogu. Vendar se sovražnik in napadalec mesta, zunanji sovražnik, v operi nikoli ne pojavi. O njem se govori, vendar ga ni, ne nastopi. Kot da ni pomemben. Kot da so si ga izmislili.«
»Vse, kar tam po festivalu ostane – ne samo smeti, temveč vse, kar ni 'imanentna prvina okolja' in česar tam poprej ni bilo – velja za stvar, ki ni na svojem mestu.«
»Menim, da je lep opis, ki misel pelje dlje, onkraj konkretnega koncepta smeti, in zajame vse, česar brez nas ne bi bilo tam ali kar zaradi človekovega posega ne bi bilo spremenjeno. Ljudje smo ustvarili gromozansko količino neimanentne snovi.«
»Vsaka vojna se zanaša na starševsko izdajo lastnih otrok. V militarizirani družbi tudi najbolj svobodomiselnim staršem ne uspe zaščititi duha svojih otrok.«
»Prepričan sem o njenem izjemnem talentu. To je tako, kot če si z najneverjetnejšim violinistom na svetu in mu boš napisal pesem, seveda ne boš napisal nečesa, kar je preprosto. Napisal boš nekaj, kar bo prevzelo vse, ker veš, da to zmorejo.«