»Preseneča me podobnost s samo nesrečo Titanika, pri kateri je bil kapitan večkrat opozorjen na led pred ladjo, a je kljub temu s polno hitrostjo zapeljal v ledeno goro, zaradi česar je umrlo veliko ljudi.«
»To ni obskuren trend. Glasbena scena je z leti rasla, se spreminjala, sledila modi in narekovala trende, toda večini Nemcev je ostala neznana. Zunaj skupnosti je bila komaj opazna. Ne nemški mediji ne nemška družba niso kazali večjega zanimanja. Zato ljudje radi govorijo o subkulturi.«
»S filmom Ljubezen, nemške marke in smrt se želim temu odločno zoperstaviti. Naš dokumentarec govori o glasbeni socializaciji treh milijonov ljudi turškega rodu v Nemčiji. To ni underground, to je najbolj veličasten pop.«
»Šele ko smo na skrajnem robu – ali je to bolezen ali vojna – se dogajajo spremembe. Šele v takšnih trenutkih človek pride do samorefleksije. Če ne izzivaš roba, ni možnosti, da bi izstopil iz ujetosti, v kateri ostajaš kljub strahotnemu nezadovoljstvu.«
»Zelo malo se sprašujemo, zakaj je ta resnica tako boleča, in po navadi pride človek do tega spoznanja prepozno. Prepozno v smislu, da mora priti res do neke kataklizme, do neke katastrofične situacije, ki ga šele postavi v tak kot ali pred tak zid, da ni drugega izhoda. Drugače pa seveda v življenju znamo vsako stvar zelo enostavno potujiti. Po navadi delujemo na način, da tam, kjer drame ni, tam delamo dramo v življenju, kjer pa drama je, tisto raje prikrijemo.«
»Kot fascinantno pri zgodbi je poudaril dejstvo, da se 'zaplet sicer začne prav prek telefona, a otroci odložijo elektronske naprave in se lova na 'zaklad' lotijo analogno. Odlična nota zgodbe je, da se da zabavati v avanturah tudi brez pametnih telefonov.'«
»Biti ustvarjalec – to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo.«