Zdaj govori režiser

»Zelo sočustvujoč in topel portret vzgojiteljic.«

»In potem bi rad izzval gledalca. Z mulcem ostanemo v resničnem času. Gleda v prospekt, ga spet odloži, postaja nemiren. Mamo vpraša: Kako dolgo še? In ona mu reče: štiri minute in 45 sekund, umiri se.«

»Mislim, da bo to bolj provokativno kot kakršna koli nasilna, moteča vsebina. Ostati sam s svojimi mislimi in prisiliti gledalca, da naredi enako – to bo zelo zanimivo.«

»Sprememba odnosa do drugačnosti je bila naš glavni motiv pri nadaljnjem delu, kar se je izkazalo za aktualno vse do današnjega dne.«

»Robertu Bressonu torej dolgujem svoje trdno prepričanje, da postaviti žival v glavno vlogo ni le mogoče, temveč je lahko tudi pomemben vir čustev.«

»Režiserji uporabljajo intelektualne argumente, da bi pri igralcih dosegli želeni učinek; njihova čustva izzovejo s pomočjo jezika. Jaz pa sem lahko svojega osla k sodelovanju pripravil le z nežnostjo: z besedami, ki sem mu jih šepetal v uho, in s prijaznim božanjem.«

»Osli ne znajo 'igrati', ne morejo se pretvarjati; preprosto so. So nežni, pozorni, spoštljivi, vljudni in zvesti. Živijo v sedanjem trenutku in vse počnejo z vsem svojim bitjem. Nikoli niso narcisoidni. Ne prepirajo se o domnevnih namenih likov in nikoli ne oporekajo režiserjevi viziji. So popolni igralci.«

»Izogibati se skušam vključevanju v banalnosti sveta, nepravičnost, nasilje. Film sem posnel prav zato, da bi se oddaljil od človeške drame; da bi na svet pogledal širše in iz druge perspektive.«

»Naša generacija ne more dajati sodb o političnih razmerjih nekega drugega časa.«

»Prepričan sem, da je slovenska poetična drama unikum, nekaj, kar ni enako ali podobno ničemur iz svetovne dramatike.«

»Upam, da to ni zgodba o vasi v Transilvaniji, temveč je zgodba o vseh nas, je zgodba o težavah pri komuniciranju, hkrati pa je tudi zgodba o razliki med uradno resnico in posameznikovo resnico.«

»Lahko si predstavljate, kako težko je bilo snemati živali. Včasih me kakšen gledalec pobara: 'Videl sem lisico v tistem prizoru. Kakšno srečo ste imeli, da ste jo posneli.' Ah, sploh si ne morete misliti, kako je bilo. Živali v filmu niso samo za kuliso, temveč nekaj pomenijo, predstavljajo. Medved nekaj predstavlja, ovca tudi, lisica tudi ... Bilo je pomembno, da smo živalim dali prvinsko besedo, saj ponazarjajo to dualnost človeka in živali.«

»V našem digitaliziranem in silovito zmanipuliranem svetu novičarskih omrežij in družbenih medijev je resnica tako zelo zrelativizirana, da lahko celo preverjanje dejstev velja za lažno novico. V skrajno ideologiziranem in razdeljenem svetu, kjer je dialog postal skoraj nemogoč, razprave pa so zreducirane na skrajne odzive, je sovražni govor, kakršnega pogosto podžigajo vlade, ki zagovarjajo skrajne politične ideje, postal nekaj najbolj vsakdanjega.«

»To je zgodba o staršu, ki se sprašuje, kaj je najboljše za njegovega otroka.«

»To ni samo film o Perotu ...«

»poklon življenju, karieri in strahovom Petra Musevskega«

»Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo.«

»da moram narediti ta film tako zaradi Perota kot tudi zaradi samega sebe«

»Kar me je gnalo naprej in mi je dajalo občutek, da lahko nadaljujem, je bila Perotova odločitev, da je zadnja leta svojega življenja zelo jasno in odkrito govoril o težavah psihične narave«

»Kot vsi cenimo zvok zvonov in zvonjenja, zelo pogosto cenimo tudi takrat, ko to zvonjenje izzveni in nastane malo tišine.«

»Že na začetku filma tudi vzpostavijo ta 'konflikt' med 'urbanim pogledom na svet in z bolj konservativnim pogledom na svet, ki izvira iz religioznih krogov.'«

»Bodisi na tem simbolnem, abstraktnem pomenu, bodisi na globoko v vsebinskem pomenu so zvonovi del številnih umetnostnih smeri, navdihujejo mnoge glasbenike.«

»Že s tega vidika je bilo zanimivo zvonove spoznavati in zdi se mi, da bolj kot spoznavaš teme, ki te na neki način najprej vznemirjajo ali pa tudi razdvajajo, hitreje prideš do poglobljenega razumevanja sveta okrog sebe.«

»Ljudje velikokrat ne verjamemo resnici.«

»Izjemno vesel in počaščen sem, da so naše delo nagradili in ga še nagrajujejo gledalci.«

»Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo.«

»Da se z njim poslovim od Perota. Med nastajanjem sem spoznaval, da to ni samo film o Perotu, ampak tudi film o meni in o nas in da ni odšel samo dober prijatelj, ampak da izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli.«

»Imeli smo leto dni, da vidimo, da ta ponovni vzpon ni le naključje ali samo en film.«

»Mislim, da filmi ne bodo nikoli izumrli. Kot kultura, kot družba jih potrebujemo. Moramo iti v kinematografe, v te velike prostore s stotinami tujcev.«

»To je v naravi umetnosti. Ne moreš ugoditi vsem.«