Ključna beseda: avtorji

»Vieni qui.«

»Nočem slišati tega grdega jezika.«

»Nikoli ne gledam oblakov!«

»S prvimi pisnimi poskusi sem hotel šokirati. Nato sem s preučevanja perverznosti prešel na preučevanje normalnosti.«

»Jetnik Vavilov se mi je od prvega trenutka zdel izjemno simpatičen človek, zato mi je bilo resnično žal, da sem ga videl umirati.«

»… ravno odstavljeni od materinih prsi / smo se učili, / da se pride do sredice vsega z zobmi.«

»Ne vidim tega, kar vidiš ti, in ti / ne vidiš tega, kar vidim jaz.«

»Prebivalci Sredozemlja, posebno staroselci, so prepričani, da prav njihov del morja diši lepše in opojnejše od vseh drugih morij.«

»Vlada poskuša ustrahovati tiste, ki razkrivajo njene laži«

»Neumni in smešni razlogi, s katerimi je Mazza upravičil izključitev Roberta Saviana, mi ne dovolijo, da bi sprejel povabilo«

»Kako je nekdo sploh lahko dobil idejo, da (Saviana) ne bi povabili v italijansko delegacijo?«

»Avtorje, kot je Saviano, v Frankfurt niso povabili zaradi maščevanja vlade«

»Bil sem obseden z dejstvom, da lahko sodobna država tako propade ... Vsi na Zahodu smo le dve ali tri vlade oddaljeni od propada demokracije.«

»Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela.«

»Vidna cenzura je imela za posledico tudi nevidno samoomejevanje avtorjev – samocenzuro.«

»V zadnjih sedmih mesecih smo prebrali 163 romanov in v tem času so se nam odprli celi svetovi. Premikali smo se od dogajanja v zgodnjem 20. stoletja v Mainu in Penangu do živahnih ulic Lagosa, londonskih igrišč za skvoš do najtemnejših globin Atlantika, pa do distopične Irske, kjer grozljiva izguba pravic prihaja kot težko opozorilo.«

»Pahorjevo 108 let trajajoče življenje je pravzaprav zgodovina v malem.«

»Tisti, ki smo imeli pri tem določen delež, nismo bili celo leto o ničemer vprašani. Zato to obžalujem in se mi zdi pravzaprav tragedija, če ga res ne bo na tem sejmu.«

»Kritičen sem do tega početja. Mi smo tudi našo razstavo pripravljali v tem duhu. Spomin na Borisa Pahorja je večen in mora takšen tudi ostati, zato ne razumem tovrstnega umika.«

»Džidadina vojska je bila, tako kot druge varnostne sile, v celoti sestavljena iz psov. In zdaj so psi, psi, psi in še več psov korakali proti šotoru, bleščeči črni škornji so se dvigali in spuščali z osupljivo usklajenostjo.«

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Koliko ti plačujejo za ta tvoj knjižni klub, srči?«

»Kadar knjige ne morem kar tako pozabiti, je to zame vedno znak, da je na njej nekaj močnega in ganljivega.«

»Ona je kraljica.«

»Najbrž si ne bi smela vsega tega tako vzeti k srcu, ampak zdelo se mi je, da je razočaral mene, sama pa sem razočarala bralce ... Jaz sem bila tista, ki je govorila: 'Si lahko mislite, da je to resnična zgodba?' Zaradi tega sem se počutila trapasto, v zadregi.«

»Z mojim klubom se je ta debata odprla in na to sem zelo, zelo ponosna.«

»še ne prebrane zgodbe.«