»V Frankfurt se vrača Salman Rushdie. Zelo veseli me, da bo prišel Salman Rushdie. Tu je bil pred nekaj leti. Po lanskem atentatu nanj se bo prvič pojavil v javnosti in več dni preživel v Frankfurtu. Hvaležen mu je, da si upa.«
»S prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem, pravi.«
»Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano.«
»Zdi se, da Elba na steklu prebira strani pokrajine. Ali kdo ve. Nemara vsi mislijo na poletno vilo, malice na Polju javorjev, na tisto popoldne, ko smo postavili kamen na kamen, da bi označili stezo, pa ju naslednjega dne ni bilo; zdi se nam zelo v redu; mislim na rdečo knjižnico in njeno lestev, s katero dosežeš višje police s knjigami, za katere ni razloga, da bi jih brali mi, majhni.«
»Vse bolj jasno postaja, da je vse, kar delam, fragment, vedno pogosteje odneham, vedno več pustim dokončno nedokončano; nedokončano postaja moj žanr; nimam več časa; prosim za razumevanje, da nimam več časa; nasploh nobenega časa več, v naglici, vaš ...«
»Prizori, situacije iz otroških knjig so zame zgolj domišljijski scenariji; v francoski družini pride mama iskat hčer ali sina v šolo; na francoskih ulicah starši povsem naravno hodijo drug ob drugem ...«
»Ni dvoma, metlin držaj je umrljiv človek! Narava ga je poslala na svet močnega in krepkega v bohotnem stanju polnosti in poraščenega z lastnimi lasmi na glavi in mu te poganjke smotrno razvejala, dokler mu sekira nezmernosti ne oklesti zelenih vej in ga spremeni v posušeno steblo.«
»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«