Ključna beseda: književnost

»Kar sem doživel, prekrijem z lističi zlata, ki so jezik.«

»Če mirno počivam v točki razbolenosti, za parklji pride Miklavž.«

»On je s svojim delom in s svojo osebnostjo prebil stoinvečletni zid molka o naši kulturi, o naši kulturni preteklosti.«

»V tem prostoru je bil determinanten tako za soočanje s preteklostjo kot s sedanjostjo. Meni osebno pa je pomembno to, kar me je naučil: kaj je absolutno zlo in da obstaja absolutna ljubezen.«

»Sramotno je, da kar 40 let ni bilo državne založbe, ki bi izdala Nekropolo. Menim, da je to najpomembnejše tržaško delo druge polovice prejšnjega stoletja.«

»Bükvič je velik pripovednik. Njegovi ljudje so izklesani, polni življenja, ne mislijo veliko, ampak delajo.«

»Zgodbo Pometač Marich interpretira dramski igralec Aljoša Ternovšek.«

»In zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdor koli, samo da ne bi bil on sam, kjer koli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je.«

»Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?«

»ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.«

»… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.«

»S Clemensom J. Setzem je Nemška akademija za jezik in književnost počastila jezikovnega umetnika, ki s svojimi romani in pripovedmi vedno znova raziskuje mejne teme človeštva.«

»Setz človekoljubje združuje z enciklopedičnim znanjem ter bogastvom pesniške in jezikovne domišljije, meni žirija.«

»S svojo včasih begajočo drastičnostjo zadene v bistvo naše sedanjosti, saj sledi najglobljim humanističnim vzgibom.«

»Najboljša reč na svetu je plot. Kako te vsega razbremeni, kako te vsega osvobodi, kako te naredi samozavestnega.«

»Pripoveduje mi o skodranih, angelskih laskih, ki so zrasli na golih glavah sojetnic.«

»Zakaj so zagrešili toliko umorov, škandalov in grdobij? je z vročično hlastnostjo odgovoril (...); zato, da bi vsem vzelo pogum in bi iz vsega zmešali godljo, potlej pa družbo vzeli v svoje roke.«

»Goljeva proza 'ni izpisana zgolj v realistični maniri, ampak nase opozarja tudi njena forma, pa naj gre za mutiranje kratke zgodbe v smeri poezije, v smeri dramskega dialoga, v katerem vloge niso več razvidne, ali pa v smeri intenzivnosti pripovedi, izpisane v enem odstavku'.«

»Kronike, sicer napol novinarski in zgodovinski žanr, v tokratnem primeru gre za poudarjeno živahno in razgibano osebno zgodovino, so tako dražljiva, kompozicijsko spretno izpisana poročila o popotniku skozi fenomene sveta, ki jih dobivamo v gladkem in artikuliranem prevodu prevajalke, ki so ji tudi posvečene.«

»Vse poletje pel škržat je kot svat, a ostal je brez vsega, ko je burja v vas prišla.«

»Vsako jutro se zbudim, pogledam to svojo reko Dravo in tiste labode in sem srečen.«

»Živel okrog dvatisoč (rojen še med drugo svetovno), okušal dvajsetega stoletja govno, zapustil o tem nekaj rimanih zapisov.«

»Ni bil ne samozavesten, kar si je javnost mislila o njem, ne do kraja zaupljiv, kar smo verjeli ob najbolj intimnih srečanjih.«

»In mi je naprej pripovedovala o tistem kraju, kjer je bil njen izvor oziroma izvir. O dolinah med hribi, kjer pozimi sonce vzide šele malo pred poldnevom in zaide že ob dveh popoldne.«

»Tudi na tebi, o moje nebo, zvezda za zvezdo ugaša, vendar ne bliža se jutro svetlo, burja se ljuto oglaša.«

»Obupan je bil.«

»Svojat je umirala temna od mesa, / ampak, ptiči so / tudi umirali temni od mesa. / Kaj tu manjka?«

»Ker smo živeli pod Sodbo, ne da bi vedeli za to«

»Njegove ustnice so poezija, ki je ne bom prebrala«

»Je vonj po smislu, ki v dimu šine / kvišku med uplinjene znake ...«