»Obstaja nekaj takega, kot je posttravmatska stresna motnja, veste. Ugotovil sem, da je zelo, zelo težko pisati. Usedem se in pišem, pa se nič ne zgodi.«
»Potem ko je že v Tolažbi nočnega neba pisatelj predstavil Sabahovo teorijo pajkove mreže (teorijo o sejanju strahu kot načinu doseganja političnih ciljev), v Vonju po strahu Hajam, ostarel in osamljen, vodi notranji dialog z mladostnim prijateljem, ki mu je uspelo svet, v konkretnem primeru perzijsko cesarstvo, preoblikovati po zamišljenem kopitu – tako, da ga prežema vseobvladujoči strah in da se človek v njem počuti kot v pajčevino ujeta, pred pajkovim pogledom otrpla muha.«
»Gre za groteskno politično satiro, pravzaprav neke vrste politično noir srhljivko, ki odpira vprašanja politične in družbene tranzicije, vloge nacionalne kulture v sodobni družbi, prepada med politično elito in državljani ter posameznika v igri statusa in moči. Roman je napisan izrazito sveže, narativno kompleksno, sodobno in prepričljivo.«
»Vsekakor ima vojna v slovenski literaturi pomembno mesto. Zato ne preseneča, da je nekaj največjih slovenskih literarnih imen, na primer Edvard Kocbek, Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, povezanih prav z vojno tematiko.«
»Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.«