Ključna beseda: literatura

»To ni le moje delo ali moja strast, temveč leži prav v srži mojega načina bivanja v svetu, in prav zasvojena sem s pustolovščino pripovedovanja zgodb kot svojega najučinkovitejšega načina komuniciranja.«

»Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo.«

»Mislim, da je moj humor satiričen. Satira je namreč način, kako s humorjem izrazimo pomembne poudarke.«

»Pri nekaterih delih sem pomislila, ali res želim, da ljudje to vedo. Rekla sem si, ja, ker bodo zaradi tega moji zapisi bolj zanimivi in sočni.«

»Mali princ pa ni samo največkrat prevedena, ampak tudi najbolj brana knjiga na svetu...«

»Mali princ ni besedilo, ki tolaži, ne prinaša dokončnih ali enoznačnih odgovorov...«

»Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel...«

»Kar ni presenečenje. Tako lirične zgodbe ne more prevesti kar vsakdo.«

»Če oporoka v resnici ne obstaja, je to resnično presenetljivo.«

»Neverjetno, da ni pripravila oporoke. To se mi zdi skoraj neverjetno.«

»Ni marala govoriti o teh stvareh. Svoje smrti ni nikoli omenjala.«

»Je vse uredila in jih bo izročila nekomu, ki je strožji od mene.«

»Zanikala je obstoj svoje družine. Med mojimi prijatelji so pisatelji, ki so njene nečake poznali.«

»Nikoli ne bi naredila česa takega, ne bi kar sama napisala oporoke.«

»Po Llachevih besedah bi šlo lahko za preprosto površnost, za pankovsko gesto, češ 'kaj me pa briga', ali pa za gesto sprave.«

»To je tisto, kar je pri literaturi najlepše, da prideš v stik z nekom, neko popolnoma drugo kulturno izkušnjo, literatura pa ima to moč, da to prestopi.«

»Mislim, da bo nekoč literatura, ne bom zdaj rekel bolj objektivno, ker je to zdaj izpraznjen pojem, ampak globlje in občutljiveje spregovorila o teh stvareh.«

»Res smo veseli, da je Drago Jančar tukaj. Tudi pogovor z njim, ki ga je imela moderatorka, je pokazal, da je izredno veliko zanimanja, da ga ljudje poznajo, da jih zanimata njegov opus in tudi prodaja, mislim, da je kar dobra.«

»Oho! Takale obraza? Kako se lahko na strelsko nedeljo tako kremžita?«

»Ja, otroka!«

»Neoliberalna ureditev je vešča v selektivnem definiranju nasilja. Ko protestnik zažge zabojnik za smeti, je to nasilje. Tega, da človek z minimalno plačo ne presega praga revščine, pa sistem ne bo identificiral kot nasilje.«

»Vedno je treba ugrizniti roko, ki te hrani – pa čeprav nikoli ne veš, kdaj bo to nehala početi.«

»Naj bo še tako težko verjeti, ampak udarec zatiranega v obraz zatiralca je gesta ljubezni. Pomaga mu namreč odpreti oči za nasilje, ki ga izvaja.«

»Nekega dne sem ustvaril lažen e-naslov za nekoga v industriji in s tega naslova pisal nekomu drugemu, ki ga poznam, ter prosil za izvod rokopisa pred uradno izdajo. Pisal sem v slogu in z besediščem, ki so ga uporabljali moji nekdanji kolegi.«

»Hotel sem jih skrivati pri sebi in biti eden od peščice ljudi, ki lahko v njih uživajo pred drugimi, preden pristanejo v knjigarnah.«

»To je bil trivialen zločin. Moramo biti hvaležni, kadar v kader stopi nekaj človeškega – ko založniška industrija končno postane nekaj, o čemer je vredno pisati.«

»Hvaležen sem, da je na svetu še prostor za to, da se kdaj pa kdaj zgodi kaj šegavega.«

»Kruta ironija je v tem, da se zdaj vsakič, ko odprem knjigo, spomnim na svoja dejanja in kam so me pripeljala.«

»Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije.«

»So sladko-grenki.«