»Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.«
»Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.«
»Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali.«
»… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«
»Povezave, ki jih te avtorice vzpostavljajo od Beograda do Ljubljane, od Novega Sada, Mostarja do Vancouvra, niso le generacijske, poetične in geografske, ampak so pomembne tudi z vidika doseganja enakosti spolov na področju literarne ustvarjalnosti.«
»Antologija ne sme biti poskus povzemanja in centralizacije, temveč vstopnica v bralsko širitev, ki tesno sledi ustvarjalnosti. Antologija, kot je RegiOna, mora biti vodilo za naslednja antologijska popotovanja po delih avtoric, ki so premalo vidne in za katere nam je premalo mar.«
»Defoe opisuje razpad družbenega tkiva, solidarnost ljudi na eni strani in egoizem na drugi, ekonomske razlike, zaradi katerih so bili revni bolj ogroženi, pa poskuse socialnih ukrepov in seveda neizbežne 'vojne dobičkarje', ki so kugo dojemali kot poslovno priložnost.«
»Dijaki in dijakinje bodo tako imeli možnost, da človeka, ki piše poezijo, spoznajo v živo, z njim govorijo, poslušajo neposredno branje njegove ali njene poezije, jih vprašajo vse, kar jih zanima, debatirajo o klasikih, predvsem pa lahko pesnik ali pesnica v razred prinese strast do poezije, do njenega branja in pisanja.«
»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«
»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«
»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«
»Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje.«
»Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?«
»Nase je prvič opozorila leta 1964 z esejem Zapiski o campu; v njem se je razpisala o delih 'slabega okusa', ki jih je bilo po njenem prepričanju treba obravnavati prav zato, ker so 'grda, neresna ali nesmiselna'.«