Ključna beseda: pesništvo

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»ki je s svojim odnosom, načinom in posebnim liričnim izrazom pravzaprav prvi največji slovenski pesnik po Francetu Prešernu«

»z zvočno-ritmičnimi elementi ter gramatično nepravilno sintakso omogoča uvid v presek individualne in družbene sodobnosti«

»Prinaša metapoezijo, ki prevprašuje položaj in smisel poezije v sodobnem svetu, hkrati pa prevprašuje tudi vse druge spoznavne tvorbe družbene zavesti in razmerja med njimi«

»prefinjeno besedno tkanje, v katerem izstopa valujoča, skrbno izpisana skladnja, ki izrisuje prostore in občutja«

»nudijo literarni užitek in s svojo večpomenskostjo dosegajo najvišjo raven pesniških stvaritev«

»Nekaj je gotovo: Opraviti imamo z zelo prepričljivo in tudi (formalno) inventivno nadgradnjo pesničine poetike in to dejstvo postavlja Krog v sam vrh trenutne pesniške produkcije na Slovenskem«

»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«

»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«

»Izbrala bi molk, / v njem bi obupala, / v njem bi okrevala.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

»Tisoč osemdeset stopinj«

»Za razigranost pesniškega jezika in za prispevek k slovenski literaturi in umetnosti«

»Resnica ali izziv«

»Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).«

»V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti.«

»Pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce.«

»Imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd.«

»Ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein.«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da gaje hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali tersklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čezčas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skrilv svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzels sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.Ampak temu nismo verjeli.«

»Zupanova literatura je namreč napeto branje, z osupljivimi zgodbami, surove iskrenosti, lucidnega humorja, neuničljive vitalnosti in neusahljive volje do preživetja, ki se zlagoma spreminja v tragičnost.«

»Ker je z njim tudi sam sodeloval, se mu je zdelo, da je 'kolegialno dolžan' opozoriti na avtorja, ki je sodoben še danes.«