»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«
»Na nič drugega ne morem misliti. Louisova bleda stopala se mi vedno znova vračajo pred oči. Molijo izpod reševalne folije. Popolnoma nezaščitena. V zmedi in paniki so se njegovi copati izgubili. Popolnoma nebogljena stopala, medtem ko ga rinejo v reševalno vozilo.«
»Morda zato, ker se je oglasila prezgodaj, kulturna in politična otoplitev se je zgodila leta 1952 na ljubljanskem pisateljskem kongresu in po Stalinovi smrti, ali pa čisto preprosto zato, ker je bila ženska in znotraj patriarhalne družbe 'pozabljena polovica'.«
»V drami se Svetina na pretanjen način sooča z življenjem Ade Škerl, nepriznane in zanikane pesnice v našem prostoru, kar je velika kulturna sramota, in predvsem tudi z njenimi osnovnimi dilemami.«