Ključna beseda: pesnica

»Mislim, da bom snela rokavice. Tu notri je zmrzal ... K srcu se mi stiska ledenik.«

»Pomislim, da si zaradi blišča elegantnih oblek in solzavih oči posesivnih mater pesmi Gaudeamus igitur vse od maturantskega plesa nikoli nisem prevedel v celoti.«

»Delo novinarja je natanko takšno, kot da si siva miška na orgiji. Vedno znova se znajdem na res čudoviti prireditvi, kjer se imajo vsi prekrasno, se prešerno smejijo, jejo, pijejo in v sobi zadaj tudi seksajo, jaz pa stojim ob strani in si o vsem skupaj delam zapiske.«

»Otrokov obraz je pod brazgotinami čudno nedotaknjen, oči nenavadno nedolžne. Tepejo se s pestmi, z nogami, s steklenicami ali z noži. Vseh ras, vseh rodov. Možje, katerih govor je podoben godrnjanju velikih opic.«

»Poezija Silvana Paletti 'je tematsko in motivno zelo aktualna, a je hkrati že od daleč opaziti, da je drugačna od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije. Je občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu'.«

»Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.«

»Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.«

»Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo.«

»Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«

»Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je.«

»Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene.«

»Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni . . .«

»Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.«

»V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.«

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.«

»Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam.«

»Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«

»Spočet v kripovaluti, položen v kriptodepresijo, spal odprtih vek, v strahu za dušo.«

»Je, upam, kar pogosta reakcija človeka v družbi, ki ni najbolj prijazna, kjer je ogromno homofobije, rasizma, šovinizma, seksizma, in to je moj način akcije.«

»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«

»Gre za celo serijo različnih govoric, diskurzov, odnosov do jezika in do sveta.«

»Zdaj rakete uničujejo domove in bolnišnice, da umirajo civilisti in njihovi otroci - prav tu, v Evropi. Da umira na tisoče vojakov, med katerimi mnogi sploh niso hoteli sodelovati v tej vojni ..«

»Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti.«

»Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.«

»Ta mali knjižni čudež je hkrati žalosten in smešen ter prežet z občutkom stoičnega čudenja ... podoben ni ničemur, kar je Louise Glück napisala doslej, hkrati pa je neizogiben in transcendenten.«

»Povsem nepripravljeni na to prozno delo, saj takšne proze doslej niso videli, iz ust dveh dojenčic, jasne, resnične in brez kančka sentimentalnosti.«

»Glas Glückove je iskren in brezkompromisen ter išče univerzalne zgodbe, pri čemer navdih išče v mitih in klasičnih motivih, ki so prisotni v večini njenih del.«

»Poezija je naše slabotno prizadevanje, da bi dosegli celoto, popolnost, a je to seveda nemogoče.«

»Glavni namen poezije, vsaj njene poezije, poskusiti, da bi dosegli zven tišine. To bi bilo popolno. Toda, poezija oziroma umetnost ni popolnost. Umetnost je nepopolnost.«