»Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje.«
»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«
»Pa naj crkne! Če ne bo crknil, ga bom ubil. Vse bom ubil. Profesorja, kelnarco, ki mi ne da za pit, čeprav ve, da vedno prvega plačam, ubil bom vse, ki se pišejo kot eni usrani zafukani prišleki, vem, kje so, sem jim pošto raznašal, imam sezname, vse bom zaklal in postavil zid in žico in vojake na zid in loke in puščice in spet bom osvobodil deželo, spet, jaz križar, jaz poštar križar, čista rasa, človek naše krvi, dober človek, zaveden človek …«
»V izjemno čast mi je to dvorano poimenovati po Borisu Pahorju in želim si, da bi dogajanje v njej odsevalo veličino njegovega duha.«