»Toda kaj bi on brez vsega tega, brez vseprežemajoče bolečine? V njej so skriti spomini na očeta, mamo, Elijo. Ta bolečina je on sam, brez te bolečine on, Albert Weiss, ne obstaja. Niti vsi njegovi najdražji.«
»Pesnikova dolžnost ni biti v družbi. / V tej Hudičevi službi. Mora pa pesem / postavljati v življenje. Samo tako mu ne / spodmakne žametne buháre, krvavo rdeče, / na kateri ostaja človek. / Na njej ga pesem prepozna.«
»Njegove roke so še vedno držale objeto dekličino telo. Drug drugemu sta slišala utrip srca. Razdraženo mladeničevo telo je dolgi poljub okušalo le kot bolečino; le od določenega trenutka dalje se mu je začela bolečina spreminjati v nenavaden občutek sreče.«
»… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno.«
»Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.«
»Gre za obvezno čtivo tako za vse ljubitelje veličastnega Šalamunovega pesniškega opusa, ki se s temi pesmimi tudi zaključuje, kot tudi za tiste, ki bodo to šele postali.«
»začelo veliko socialno osvobajanje jezika, prestop v odprti govor subjekta, ki si je privzemal številne neuporabljene besede ali izraze iz različnih predstavnih pozicij kot nekaj kreativno samoumevnega.«