Ključna beseda: poezija

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

»Včasih so slikarji oba svetova, zunanjega, ki je vsem na očeh, in notranjega, ki se očem prikriva, intenzivno raziskovali s postopki portretiranja, še posebej v avtoportretu.«

»Posebna vrednost poezije in umetnosti sploh je lahko samo v tem, da ima eksistencialno razsežnost.«

»No torej, smejati sem se nehal šele, kadar sem začel tuliti, in tuliti, da sem se lahko spet krohotal.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Včasih so slikarji oba svetova, zunanjega, ki je vsem na očeh, in notranjega, ki se očem prikriva, intenzivno raziskovali s postopki portretiranja, še posebej v avtoportretu.«

»Posebna vrednost poezije in umetnosti sploh je lahko samo v tem, da ima eksistencialno razsežnost.«

»No torej, smejati sem se nehal šele, kadar sem začel tuliti, in tuliti, da sem se lahko spet krohotal.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.«

»Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.«

»Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.«

»To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.«

»Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.«

»Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«