»Pojasniti je treba, da gre tu za knjige in revije, ki jim je potekel rok trajanja in bi tako ali tako šle na odpad. Revije, knjige, katalogi, ki jih najverjetneje nihče nikoli ni niti prelistal. Od tod tudi ime razstave Neprebrano. Splošno dejstvo je, da knjige, ki jo preberemo, po navadi ne zavržemo. Pustimo jo v knjižni zbirki, namreč zanjo smo porabili čas, nekaj življenja.«
»Manille so izdelovali v neverjetnih količinah. Pogodba med nemškim trgovskim podjetjem Fugger in portugalskim kraljem iz leta 1548 priča o naročilu 1,4 milijona zapestnic, ki jih je bilo treba izdelati v treh letih ... Med letoma 1519 in 1522 je Lizbona v svojo izpostavo v Gani poslala 150 tisoč zapestnic letno.«
»Evropske družbe so manille oblikovale izključno za potrebe kupovanja zahodnoafriških dobrin, od ljudi pa do živalskih kož ... V 16. stoletju je veljalo, da so nemški rudniki že preveč izčrpani, da bi bilo vredno kopati in iz zemlje črpati cele reke vode. Ampak zaradi neverjetne količine zapestnic, ki jih je terjala trgovina s sužnji, so morali nemški industrialisti o tem še enkrat razmisliti.«
»Tokrat smo prvič našli znanstveno povezavo ... Beninski bronasti kipi so najslovitejši primerki starodavne umetnosti v zahodni Afriki. Dolgo je bila skrivnost, od kod so prišle ogromne količine kovin zanje in od kod je Benin dobival medenino.«
»Skowronek je ugotovil, da so bili beninski bronasti kipi narejeni iz kovin, ki so izvirale iz okolice Kölna. O tem se ni prej nikomur niti sanjalo; to je res precejšnje odkritje. To je pomembna tema v svetu umetnostne zgodovine in slavnih kipov iz Benina.«
»Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja.«
»Prevzela je nadzor nad Whistlerjevimi dnevnimi opravki, vodila njegov atelje in celo urejala prodajo njegovih del.«
»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«
»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«
»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«
»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«
»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«
»Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«
»Ne samo zaradi vrhunske strokovne ravni njegovih stvaritev. Tudi ne samo zaradi uspehov pri občinstvu, ki je bilo očarano nad njegovimi solističnimi nastopi s serijami kratkih mojstrovin, polnih humorja, a tudi grenkih resnic.«
»Kot malokdo je razumel pomen dramaturgije giba in njegove funkcionalnosti znotraj odrskih zakonitosti, soglašajo poznavalci njegovega dela. Postal je svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah, pantomimo in mimo je poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v baletni šoli v Ljubljani in lastnem Studiu za pantomimo.«
»S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika.«
»Všeč mi je, ker je izredno razgibana in je uporabna v veliko različnih kontekstih, zaradi česar jo lahko tudi vsak dan znova spoznavam. Fotoaparat ti odpira številna vrata in ti omogoči, da spoznaš okolja in ljudi, ki jih sicer ne bi. Prek fotografije sem tako spoznal veliko ljudi in številni med njimi so postali moji dobri prijatelji.«
»Fotografija mi predstavlja možnost zajema točno določenega motiva na svojevrsten način in posledično vedno zapiše neko preteklo stanje. V moji praksi fotografija večinoma predstavlja končni produkt množice idej, ki jih želim realizirati in z njimi nekaj sporočiti. Je medij, ki omogoča zelo raznovrstne rezultate in načine uporabe. Predvsem pa se mi fotografija zdi zelo zabavna in dinamična!«
