Tema: Literatura

»Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.«

»Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.«

»Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.«

»Vedno je lepo, ko človek izve, da ima njegova žena konjička. Mislil sem sicer, da se ukvarja z vezenjem. Še sanjalo se mi ni, da piše knjigo. Zelo sem ponosen nanjo.«

»Šele iz dnevnikov v celoti spoznala, kdo je bila njena mati.«

»Odpor vprašanje koledarja.«

»Pomembno je torej, kdaj se začneš upirati – če začneš prepozno, je vse zaman.«

»Črna deklica hrepeni po modrih očeh bele deklice in grozo v srcu njenega hrepenenja presega samo še zlo izpolnitve.«

»Tokove svojega srca usmerjala sem bolje kakor ostrostrelci.«

»Koliko radovednosti, koliko nepreizkušenih idej!«

»Najbolj slečena je pokrajina na Krasu. Potem ko so z njenega obličja izginile tople hrastove hoste, je spodnebna voda razgalila površje do živoskalne matere. Še zdaj lahko vidimo, kako voda lega na živo skalo, kako jo liže v ušesa in grize v nos, kako jo poljublja na oči in raztaplja v vlažnem objemu.«

»Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan.«

»Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir.«

»A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?«

»Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje.«

»Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam.«

»Mamini zemeljski delci so grob preigrali.«

»Skozi grobove nas vidijo.«

»Najbolj se mi je posrečilo, če se ljudje v mojih delih smejijo, a da imajo v sebi tudi nekaj žalostnega, kakršno je tudi življenje.«

»Enkrat je takole k meni, ko sem kopal grob za Salema Bičakcija, ki ga je ostrostrelec dohitel na dvorišču, prišel neki ameriški novinar, o meni je slišal, da sem dolgo živel v Kaliforniji, da sem videl svet, da znam jezik in poznam ljudi, zdaj pa da spet delam kot grobar, pa se mu je zdelo, da bi mu jaz lahko povedal, kaj je bilo z ljudmi v Sarajevu.«

»Nisem popustil in sem, zmlet od vpogleda v nekoristno klavrnost svojih pesmi, vztrajal pri svojih nasvetih možu nasproti mene, ki je pisal najboljše pesmi.«

»Ni enačbe, ki bi določala mero grozot.«

»Takšno je življenje.«

»Ni spomina brez sramu.«

»ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba«

»vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca«

»Ne me silit, da ti lažem«

»Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost.«

»S to nagrado Nemška akademija za jezik in slovstvo izkazuje čast avtorici, ki se v svojih pesmih, gledaliških in radijskih igrah, romanih in esejih sooča z uničenjem nemške zgodovine in togostjo sedanjosti z močjo svoje literature.«

»S to nagrado Nemška akademija za jezik in slovstvo izkazuje čast avtorici, ki se v svojih pesmih, gledaliških in radijskih igrah, romanih in esejih sooča z uničenjem nemške zgodovine in togostjo sedanjosti z močjo svoje literature.«