»Film Beg je presunljiv dokumentarec, ki zgodbo afganistanskega begunca, ki je bil prisiljen živeti z lažno identiteto, pripoveduje v mešanici animacije in arhivskih posnetkov.«
»Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzlom Washingtonom na čelu.«
»Perne zavrne idejo ustvarjanja bodisi pod krinko neiskrene bodisi nemočne družbene kritike in se posveti raziskovanju sveta skozi prepričljivo avtentično, fantazijsko ikonografijo in neprekosljivo slikarsko intuicijo.«
»Naposled tudi lasten akt neprestanega slikanja mrež s ponavljajočimi se mučno natančnimi detajli primerja z mehanično potezo robota; tudi umetnikova gesta je izrazito avtomatizirana, a mu hkrati omogoča osmisliti lastno prakso in delo.«
»… pisatelj sedi v svojem jebivetrskem stolpu in znova našteva vse svoje travme, blodnje in privide. Kako nizko je padla naša največja založba, da v elitni zbirki Kondor objavi nove in nove ponovitve o avtorjevi težki mladosti, kar je njegova tržna niša. Povedati pač moramo, da smo naveličani te ene in iste zgodbe.«
»Zeitlingerjev način oblikovanja filmske govorice sega v same začetke medija filma, ko je bil ta še složen z ritmom sveta, nenehno razvijajoč nove pristope, kako v objektiv ujeti dogajanje.«
»Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega 'žmohta', ki je sicer prežemal vso kariero pevke.«
»Umetniška praksa Tomaža Furlana je globoko prepredena s humornim in ironičnim odnosom do situacij, s katerimi je posameznik soočen v svojem vsakdanu in jih je v duhu časa primoran reševati po ključu optimalne učinkovitosti.«
»Vertikalne, ponekod brezoblične, ponekod pa že skoraj utelešene podobe, potujejo, izginjajo (v vodi) in se prikazujejo gledalcu, ki ga v izrazito intimnem, duhovnem občutju soočajo z njegovo lastno eksistenco, preizpraševajoč osamljenost, samoto, odtujenost, vse odtenke hrepenenja in mogočega odrešenja.«
»Ob njegovem eruptivnem monologu je sapo vzelo tudi gledalcu; ta se v gledališču tokrat ni znašel, da bi vsaj malo pozabil na breme lastnega vsakdanjika. Zaradi igralske bravuroznosti Mateja Puca ga je lahko s kom tudi delil.«