»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«
»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke.«
»Gradbeniki – črni krokarji – so izstopili iz svojih avtomobilov, se razgledali naokoli in odredili, da je treba stare, z mahom preraščene zidove zravnani s tlemi, stare hiše, polne spominov, porušiti, vas starega sveta pa s svojimi cvetličnimi vrtovi in strmimi, vijugastimi uličicami spremeniti v stanovanjsko predmestje s šestnadstropnimi stanovanji.«
»Dejansko se je roman spreminjal z mano, sprejemal je nove informacije o zgodovinskih, antropoloških, psiholoških, psihometričnih in drugih dognanjih, ki so prihajala na dan v zadnjih dveh desetletjih.«
»Je največji postjugoslovanski nomad: begunsko in izkušnje ekonomskega prebežnika je prelevil v knjige, ki jih berejo njegovi prav tako razseljeni bralci.«
»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«
»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«