Zdaj govori pisatelj

»Zavolo, de le-ta papyr cilu prazen prez pisma ne ostane, sem le-te bessede perlužil«

»Telesne kamere ne bodo ustavile policije pred ubijanjem. Samo sprevrgle so to ubijanje v javni spektakel.«

»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel...«

»Narava, mojstrica sarkazmov: v katastrofah podarja marsikako čarobnost.«

»Sredi karantene me je nekega dne zagrabila močna želja, da bi prijel kljuko vhodnih vrat v naš blok.«

»Pomlad pa je brezbrižna do epidemije in dogajanja, ki ga je povzročila.«

»Marec je. Zaporedje dveh števil v zgodovinski letnici ga niti ne moti niti ne navdušuje.«

»Ko smo jo zagledali, smo vedeli, kako mogočna je v resnici. Ne bi mogli reči, da je bilo strah vzbujajoče. Bilo je prekrasno.«

»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«

»da ga je zapustil angel«

»Okupacija«

»Samoumevno je, da se na okupiranem ozemlju na vsako dejanje upora, tudi če ga izvede otrok, odgovori nemudoma in z vso močjo okupacijskih sil.«

»Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«

»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke.«

»Na poti do avta mi je dejal, naj svojih bikoborskih poskusov nikoli ne omenjam materi. Že brez tega ima zaradi mene dovolj sivih las. Držal sem besedo.«

»Vsi skupaj izpeljemo vrnitev Narodnega doma slovenski manjšini.«

»Montmartre je postal prostor opeke in cementa … Montmartre, ki v zadnjih desetih letih počasi umira, se približuje svojemu koncu. Zbogom, preprosti gozdiči, kosi, ščinkavci, liščki in vrabci!«

»Gradbeniki – črni krokarji – so izstopili iz svojih avtomobilov, se razgledali naokoli in odredili, da je treba stare, z mahom preraščene zidove zravnani s tlemi, stare hiše, polne spominov, porušiti, vas starega sveta pa s svojimi cvetličnimi vrtovi in strmimi, vijugastimi uličicami spremeniti v stanovanjsko predmestje s šestnadstropnimi stanovanji.«

»Včasih tam ni bilo več kot dveh ali treh oseb, z Baedekerjem v roki, ki so prekinjale šarmantno perspektivo.«

»Roman, ki je nominiran tudi za Cankarjevo nagrado, je naletel na dober odziv tako med bralci kot strokovno javnostjo.«

»Vsaj en večer bom, kot zadnji prišlek, postavljen ob bok onim, ki imajo kilometrino in so v pisanju romanov res dobri.«

»Dejansko se je roman spreminjal z mano, sprejemal je nove informacije o zgodovinskih, antropoloških, psiholoških, psihometričnih in drugih dognanjih, ki so prihajala na dan v zadnjih dveh desetletjih.«

»Je največji postjugoslovanski nomad: begunsko in izkušnje ekonomskega prebežnika je prelevil v knjige, ki jih berejo njegovi prav tako razseljeni bralci.«

»Menim, da si ima vsak pravico prizadevati za boljše življenje. Če imamo po vsem svetu prosti pretok kapitala, bi moral biti prost tudi pretok delavcev.«

»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«

»Bilo je veliko več svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»Glasovanja smo si po obdobju partije, ki je desetletja poznala le enega vnaprej določenega in tudi izvoljenega kandidata, predstavljali kot nekakšno tekmovanje.«

»Bilo je veliko več 'samovolje' in svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»Veliko je bilo nedorečenosti, vsak si je 'pravila' razlagal po svoje.«