Ključna beseda: knjiga

»Ali je legitimno poročati o nenaravni smrti Pauline Bast – Drolc, o okrutni obravnavi, ki je je bila v Hrastovcu deležna od jugoslovanskih partizanov?«

»Toda prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«

»Planeta B nimamo. Na Zemlji smo bili rojeni in tu bomo tudi umrli. Lahko pa imamo Plan B.«

»V 70. letih so bile filmske romanizacije prve knjige za odrasle, ob katerih sem odraščal.«

»Kot ljubitelj romanizacije filmov s ponosom najavljam Bilo je nekoč v Hollywoodu kot svoj prispevek k temu pogosto marginaliziranemu, a oboževanemu literarnemu podžanru.«

»Literarni talent Quentina Tarantina je očiten že od njegovih prvih scenarijev, toda videti, kako spretno obdaruje svoje like z življenjem na knjižnih straneh in kako nenehno preseneča bralca ‒ tudi tistega, ki film pozna na pamet ‒ pomeni videti mojstrskega pripovedovalca, ki bo preizkusil novo obliko in jo naredil za svojo.«

»Upam, da ne bo nikakršnih zamer: kar je pisano, sem zapisal z ljubeznijo.«

»Kakšen pa je danes? Je rajhskancler ali zapornik?«

»V življenju je bila naloga vsakega človeka, da obvlada lastno usodo ali pa dovoli, da hrabro zdrsne v prepad.«

»Moji staromodni pogledi niso ustrezali, da bi ženska krojila usodo moškim.«

»Čeprav je to obdobje časovno najbližje sedanjemu času, pa so viri precej razdrobljeni, poznavanje tega časa pa ni pretirano dobro. Med ljudmi kroži veliko različnih zgodb, celo v zgodovinskih virih smo naleteli na nasprotujoče si podatke.«

»Gradbena dela naj bi končali še letos, nato pa je treba urediti še opremo za razstavne prostore.«

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Nekdo mi je rekel, / da moje pesmi zagotovo / ne bodo spremenile sveta. // Odgovarjam, da ja, zagotovo / moje pesmi / ne bodo spremenile sveta.«

»ostane vedno beseda, / neka besedica, ki bi jo lahko povedali, / nemara samo zato, da bi povedali, / da ni prav nič povedati.«

»Novice: medtem ko v hiši vsaka stvar / najde svoj predal, svojo polico, / jaz postajam sama sebi marginalna. / Moja materija je izpuhtela.«

»In prav gotovo smo bili rojeni / za to sozvočje. / A če živiš v mestu, te vselej / tu in tam nenaden smrad / po cvrtju odžene nazaj domov.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Pravi prijatelj je človek, ki ga prosiš za pomoč in veš, da ti je nikoli ne bo odrekel.«

»Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem.«

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«

»No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval.«

»Mama je vselej govorila, da je življenje kot škatla čokoladnih bombonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«

»Čeprav se ga bomo spominjali po tem, da je ustvaril Forresta Gumpa, je bil Winston Groom nadarjen novinar in znan pisec o ameriški zgodovini. V mislih in molitvah smo z njegovo družino.«