Ključna beseda: literatura

»Bili so starci, na obali, brez morja.«

»Obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«

»boljši prepoznavnosti slovenskih ustvarjalk tako v javnosti kot znotraj stroke, okrepitvi njihovega položaja na polju literature in kulture ter pravičnejšemu ocenjevanju in širši pojavnosti njihovih dosežkov tako v literarnem kanonu kot v vseh sferah življenja, od šole do bralne javnosti«

»Človek naj bo sojen po sanjah«

»Tako je samosvoj in živ, rahločuten in zabaven, inovativen in poglobljen, močan in nežen, da verjetno ni človeka v Sloveniji, ki se ga njegova dela ne bi dotaknila. Rad ima slovenski jezik, rad se z njim igra in ga ohranja živega.«

»Razmišlja, o čem bi lahko še kaj napisal, in ko se mu za nekaj zazdi, da bi bilo vredno tega in da bi zmogel, potem se tega loti.«

»Spomenik, je družina pesmi, v katerih je ujeto leto nekih življenj.«

»Je celovito zasnovana, umetniško dovršena in jo je - kot vse dobre slikanice - vedno znova mogoče brati tudi le skozi ilustracije.«

»Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«

»Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.«

»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«

»Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»Ves Dunaj žaluje za doajenko avstrijske književnosti in našo častno občanko Friederike Mayroecker.«

»Noro sem zaljubljena v jezik. Potrebujem knjige, potrebujem tišino. Ne maram pogovora. Kar moram povedati, napišem.«

»Kar želim, je, da izginem za svojo biografijo. Pomembna je bibliografija.«

»Postopek pisanja opisala kot 'čarobno stanje, kot da bi bila na drogah', in dodala, da je med delom pogosto jokala.«

»Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dveurna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo.«

»Naj pisatelji, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih, dobijo več prostora v slovenskem literarnem in medijskem prostoru.«

»Zakaj ne bi denimo država enemu izmed teh kakovostnih pisateljev, ki pišejo v maternem jeziku, objavila knjige? Naj bo to knjiga – polovica v njegovem maternem jeziku, polovica prevod.«

»Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»To, kar počnejo starši otroci, vidijo in poskusijo posnemati. In zdaj če ga potegne v to, potem tudi nadaljuje.«

»Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja.«

»Roman Škrbine je zgodba o nenapisanih zgodbah.«

»Nagrade za umetnost bralce opozarjajo na književnost, ki ni všečna, a ima moč, da nam povrne vero in upanje v moralne vrednote, ki izginjajo.«