Ključna beseda: literatura

»To pa je za družbo pogubno.«

»Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na kar koli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.«

»Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.«

»Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.«

»Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, 'ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen'.«

»Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.«

»Tako torej, tovariš Lokaves, imena da vam niso važna, pravite, tovariš Emil Čevapčič, kaj!«

»Lepota bežna ti, / ki me je tvoj pogled prerodil prav do dna, / ne bom te videl prej kot šele v večnosti?«

»Je to najboljše, kar zmoremo?«

»Naj svet ve!!«

»Trdina je res hudič! Paziti bo treba nanj ter mu pristriči peruti!«

»Trdina nikdar ni vedel, kaj se spodobi, a kaj ne; njega mora urednik bolj nego vsacega drugega kontrolirati, pa brisati, kar ne gre.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Ko beremo, zrastejo duhu peruti. / Ko pišemo, nam zapojejo prsti.«

»Kadar delimo besede drug z drugim, glasovi/postanejo glasba prihodnosti, mir, prijateljstvo, radost: melodija, ki upa.«

»Vsi, otroci, mladi in odrasli, lahko posežemo po kakovostnih mladinskih knjigah, ki nas lahko povežejo v skupnem branju, nam pomagajo razumeti svet okoli sebe ali pa nam omogočajo potovanja iz domačega naslanjača.«

»Berimo otroške knjige, da se bodo zgladile gube na čelu starega sveta!«

»Od tisočerih zrn soli, tisočerih zrnc cvetnega prahu, iz rojev črk in besed na pisanem papirju. Naj nam bo v veselje: malim in velikim. Dajmo ga z veseljem deliti z drugimi v svoji bližini.«

»Ali ni nebo samo neke vrste senčnik? Zakaj bi mislili, da je narava resničnejša od reči, ki jih naredimo sami?«

»Zakaj torej izbrati tako nezaščiten način bivanja?«

»Mnogi od njih so se potem vrnili v svoja pristanišča, pravi, in se gotovo bahali s svojimi odkritji.«

»Rekonstrukcija dojk za ženske v Bosni in Hercegovini ni predvidena z zdravstvenim zakonom, to se na neki način očitno šteje za luksuz.«

»Ne gre le za dejstvo, da me kot ženske želimo imeti dojke, ne gre za našo nečimrnost. Tukaj gre za zelo pomembno vprašanje naše vizualne identitete.«

»Poleg tega se mi zdi pomembno dejstvo, da nam družba narekuje, kako naj bi bile videti.«

»Za roman Kintsugi telesa je Senka Marić dobila nagrado Meša Selimović.«